"40 let bo dovolj"

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 8. marec 2008 / 06:00

Tine Oman - Foma je igralska legenda Prešernovega gledališča. Po dobrih štiridesetih letih igranja, 118 vlogah in več kot 3600 predstavah se je sredi januarja odpravil med upokojence. Gledali smo ga kot mladega ljubimca in strogega očeta, batlerja in direktorja, v komedijah, dramah in otroških predstavah ... Vprašanju, kakšna je bila predstava, je skoraj vedno sledilo še drugo "Koga je pa Foma igral?"

Večina od nas se je sprijaznila s tem, da bomo delali do svojega sedemdesetega leta, vi pa se upokojite, kot bi rekli, kar tako med dvema predstavama. Kam bomo pa prišli, če se boste igralci upokojevali že pri šestdesetih?

»Že dvajset let sem govoril, da bom šel v penzijo za Svete tri kralje leta 2008. To sem povedal tudi vsakemu direktorju, ki je prišel v Prešernovo gledališče. Naj na tisti dan ne bo predstave, da bom šel jaz lepo v penzijo. Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so mi potem izračunali, da bom polno delovno dobo dosegel dan kasneje, torej 7. januarja, potem so me pa še tu v gledališču prosili, če bi šel lahko dvajsetega. Tako imam pri nekaj več kot šestdesetih točno 40 let in 13 dni delovne dobe.«

Včasih smo ob koncu služenja vojaškega roka za dobro delo dobili nekaj dni nagradnega dopusta, vam so pa v gledališču še nekaj dodali …

»Niti nimam nagradnega, niti nisem nič dokupoval. V knjižici je napisano prav toliko, kot sem rekel.«

Čeprav se z gledališčem ukvarjate še dlje …

»Niti ne. Leta 1966 sem maturiral in isto leto decembra začel igrati v Prešernovem gledališču. Doslej nisem manjkal niti eno sezono, razen v letih 1967/68, ko sem bil pri soldatih. Letošnja sezona je torej moja enainštirideseta.«

A vendarle, vaš igralski talent je moral biti opažen že nekje drugje?

»V Stražišču smo imeli skupino Žarometi, v kateri smo bili sami domačini, jaz, pokojni Božo Šprajc, pa Jože Vunšek, Bojan Kramar, Oblakova Minka, kasneje se je pridružil še Cveto Sever … bili smo kar simpatična skupina.«

Generacija?

»Tako nekako in bili smo zelo ponosni na našo skupino. Spomnim se, ko smo imeli v domu DPD Svoboda, kjer smo se zbirali, nekakšen plakat z napisom »samo za Žaromete«. Ko je to videl Milan Tepina, tudi sam kulturnik, ki je živel v domu, je tisto strgal dol, češ kakšni Žarometi, tukaj je »Svoboda« in nič drugega. V nekaj letih smo pripravili kar nekaj predstav, Raztrgance, pa tekst Marjana Marinca Poročil se bom s svojo ženo, spomnim se predstave Dnevi naše sreče, nekega francoskega avtorja, zadnja je bila predstava Divji lovec, ki smo jo igrali zunaj pri kapelici nasproti šempetrske graščine. Igrali smo tri, štiri predstave in vsako si je ogledalo po 600 do 700 ljudi. Vse to smo počeli predvsem za svoje veselje.«

Kaj je tisto, kar najstnika navduši za igranje, kakšni znani filmi, filmski igralci ali predvsem želja nekaj zanimivega početi ...

»Sam ne vem kaj. Vsi smo bili malo bolj veseljaki, vedno pripravljeni za kakšno traparijo. Dobili smo nekakšen klubski prostor v Svobodi, ki smo si ga nekako prisvojili, saj druge mladine praviloma nismo puščali zraven.«

Na veselje staršev ...

»Ravno nasprotno, bili so zelo proti. Pa ne samo moji, pri vseh je bilo tako. Govorili so nam, češ v gledališču so sami pijanci.«

Preden ste se začeli profesionalno ukvarjati z igranjem, ste kar nekaj let delali v Savi ...

»V Savi sem delal 16 let, do leta 1984, ko sem s 1. oktobrom nastopil v Prešernovem gledališču.«

Mar se ni takrat kranjsko gledališče znova profesionaliziralo?

»Naš teater ima sploh nekoliko čudno zgodovino. Jaz sem se v gledališču zaposlil kot arhivar. Kakopak tega dela nikoli nisem opravljal, saj so me vzeli za igralca, bilo pa je seveda s tem zadoščeno takratnemu času. Dare Ulaga je bil zaposlen sprva kot mentor za odrski govor in ne kot igralec, kar je vseskozi bil. Sam sem prišel na prosto delovno mesto arhivarja, ko je v pokoj šel Saša Kump. Če se ne motim, se je prva kot igralka zaposlila Bernarda Oman. Potem se je nekoliko odprlo, nekaj časa je v Kranju igral Ivo Godnič, pa potem Judita Zidar, kar nekaj igralk in igralcev se je izmenjalo pri nas. Je pa tudi res, da v osemdesetih igralci niso ravno z velikim veseljem prihajali v Kranj. Tudi kot gostje niso hoteli igrati v naših predstavah, češ da smo napol vaško gledališče. Zares odprlo se je šele konec devetdesetih let, ko se je bolj ali manj začel oblikovati današnji gledališki ansambel.«

Vi ste se iz že lepo vpeljane službe odločili za bržkone mnogo bolj negotovo delovno mesto v gledališču ...

»V Savi sem imel poseben status, ki mi je ves čas omogočal tudi igranje v gledališču. Danes bi bilo to nemogoče, v socializmu pa se je dalo. Kot strojnik sem bil na delovnem mestu konstruktorja v razvoju za pogonske elemente za klinaste jermene in transportne trakove. Poleg dela v domači tovarni sem enkrat na mesec šel po Jugoslaviji preverjat, kako tam delajo, reševat reklamacije ... Pri tem mi je zelo koristil takratni premakljiv delovni čas, tako da sem lahko nadomestil ure, ko sem bil v gledališču, z izrednim dopustom. Delovno okolje v Savi je bilo zame zelo stimulativno, saj sem imel približno tak status kot profesionalni kolesarji savskega kluba. Nekako mi je uspelo delati oboje in v službi in v gledališču.

Sicer pa me je najbrž v stalni angažma v gledališče pripeljala moja igra v Šeligovi Svatbi, ki smo jo igrali v začetku osemdesetih let. Takrat sem delal s profesionalno zasedbo igralcev, kot so Milena Zupančič, Ivo Ban, Ivanka Mežanova, Janez Hočevar Rifle, Dare Ulaga, Jože Kovačič ... To je bila res velika predstava tudi za Prešernovo gledališče. Zame so takrat govorili, da sem Jovanovičev človek, on je namreč režiral Svatbo, to pa se je še bolj podkrepilo, ko me je povabil v Mladinsko gledališče, kjer sem prav tako pod njegovo režijo igral v Slovenski savni. Sam mislim, da je bil Rudi Šeligo tisti, ki je v Prešernovem gledališču takrat zastavil besedo zame.«

Se strinjam, da bi bil tak način delovanja danes v kapitalizmu, ko v vsaki službi bolj kot ne zahtevajo celega človeka, najbrž res nemogoč ...

»Ko gre za plačo, sem v gledališču prišel na boljše, hkrati pa mi je bilo igranje tudi vedno v užitek. Na prihodnost pa takrat nisem niti pomislil. Če ne bi šlo v gledališču, bi se vrnil v Savo. Je pa res, danes bi trikrat premislil, preden bi zamenjal službo.«

V 40 letih ste uprizorili kakih 120 vlog, kar vsekakor ni malo. Menda ste sami vedno skrbno beležili, kdaj in kje ste igrali?

»Drži, zabeleženo imam vsako predstavo, v kateri sem igral, od premier do vseh ponovitev. Izračunal sem, da igralec, ki dela v Prešernovem gledališču, odigra vsaj tri premiere na sezono, kar ob povprečno 30 ponovitvah pomeni najmanj 90 predstav na leto. V 118 vlogah sem tako v 40 letih odigral več kot 3600 ponovitev.«

Vas zadnja leta v gledališču niso nič pocrkljali in vam omogočili nekoliko bolj ležernih sezon?

»Zadnji dve leti ja, tri sezone nazaj pa sem mislil, da ne bom preživel. Igral sem v Malomeščanski svatbi in potem še v dveh zelo uspešnih predstavah z veliko ponovitvami, v Nekaj dragega in popolnoma neuporabnega in v mladinski Blazno resno zadeti. Spomnim se, da sem na našem tradicionalnem novoletnem srečanju po dveh urah odšel domov, tako sem bil utrujen od celega decembra, ko smo res veliko igrali.«

Po 40 letih aktivnega igranja se vam je najbrž katera od predstav bolj vtisnila v spomin kot druge, mogoče bi izpostavili celo sezono ...

»Po toliko letih bi težko izpostavil posamezno predstavo ali sezono. Zagotovo pa je bila prelomna predstava Ukana, ki smo jo v priredbi Janeza Povšeta igrali v začetku sedemdesetih let. Z njo se je kranjski teater začel odpirati v slovenski prostor. Namreč teater niso samo vaje in igra na odru, v čemer še vedno neizmerno uživam, ampak so tudi vožnje po celi Sloveniji, kar je precej naporno. Kar dve tretjini predstav namreč odigramo zunaj domačega odra na gostovanjih drugod po Sloveniji. Zgodilo se je tudi že, da smo imeli dopoldne predstavo v Kopru, zvečer pa v Murski Soboti. No, prva predstava, s katero smo šli iz matičnega gledališča, je bila leta 1972 Ukana. Igrali smo jo celo leto pred ljubljansko Dramo SNG. In od takrat naprej smo vsako leto veliko gostovali. Sledila je celotna trilogija Kreflov, s katero smo bili zelo priljubljeni na Štajerskem ... Županovo Micko smo uprizorili že skoraj 200-krat, od tega v domačem gledališču ne več kot dvajsetkrat.

Sicer pa je bilo veliko vlog v 40 letih, od glavnih do stranskih. Zadnja leta sem na primer zelo rad igral predstavo Mr. Chance, ki je žal nismo igrali prav veliko. Imel sem vlogo batlerja, ki mi je bila res všeč. Zdi se mi, da jo je režiserka s pravim občutkom umestila v predstavo. Tudi aktualna predstava Akvarij mi je kar všeč. Imel sem to srečo, da sem zelo veliko igral in če veliko igraš, gredo predstave tudi hitro mimo tebe naprej. Lahko rečem, da nobene predstave nisem igral z ne vem kakšnim odporom, so mi pa bile nekatere ljubše, kar je normalno. Trenutno, ko sem že upokojen, imam žive še tri predstave, Županovo Micko, Akvarij in Blazno resno slavni.«

Glede na to, da gre za majhen gledališki ansambel, se isti igralci pojavljate v mnogih predstavah in vlogah. Se vam je kdaj zdelo, da gledalci razmišljajo »oh, spet te iste face«?

»Mislim, da je bilo ravno nasprotno, v zadnjih letih, še za časa amaterizma, smo tako mi kot gledalci zelo neradi imeli kakšnega gostujočega igralca iz drugega gledališča. Saj so naši dovolj dobri, je bilo splošno prepričanje. Sam sem bil sicer vedno naklonjen gostujočim igralcem. Pri tem pa vedno nastane problem, ker gost nima prostih terminov, saj ima njegovo matično gledališče pri tem vedno prednost.«

Sem pa tudi že slišal, da v majhnih gledališčih zna biti obremenjujoče to, da se vsi med sabo preveč poznate, da vsi veste vse o vsem …

»Saj. Tega se človek tudi naveliča. Da ne bo pomote, vse igralce našega ansambla imam zelo rad, hkrati pa se jih, ob tem, da celo sezono gledam vedno ene in iste obraze, tudi naveličam. Tako kot oni mene. Moje razmišljanje potrjuje vsaka pomlad. Potem ko smo celo sezono skupaj, se maja, junija tudi pogledat ne smemo več, tako smo siti eden drugega. Septembrsko vzdušje v teatru je nekaj povsem drugega kot tisto ob koncu sezone. To je breme majhnega gledališča, na boljšem od večjih pa smo v tem, da pri nas ni nobenih skupinic. Smo tako majhni, da že zmanjka ljudi za kakršne koli skupinice.«

Menite, da preprosto pride čas, ko si mora igralec reči »dost' 'mam« in enkrat zapustiti igralski oder?

»To se mi zdi kar v redu. Prostor je treba prepustiti mlajšim. Čeprav naj še ne bi povsem odšel, saj me v gledališču še vedno pričakujejo vsaj v eni novi vlogi na sezono. Upam in pričakujem, da to ne bodo vloge, kjer bi mi ponujali, kar je še ostalo, ampak mi bodo prisodili kaj mojim letom primernega. Vedno sem bil mnenja, da so najboljše predstave tiste, ki so bile zasedene generacijsko. Ne more šestdesetletnik igrati petindvajsetletnika.«

Boste kaj pogrešali večkratno vsakodnevno hojo od doma takoj na oni strani kokrškega mostu na vaje in potem na predstavo?

»Kje pa. V zadnjih letih sem se čisto odvadil mesta. Tudi prijateljev imam odslej več na Planici, kjer z ženo na vikendu preživiva največ časa. Tam odpadejo vse debate o gledališču in o tem, kako in kaj je kdo igral. Zdaj veliko bolj z veseljem poslušam o tem, kako je luna vplivala na živino v hlevu in kaj je novega v Bitnjah. Ne Planici se počutim več kot odlično.«

Zdaj sem pa že jaz dobil občutek, da vam je »penzija« ravno pravi čas prekrižala pot.

»Pa ja, no. Vesel sem, da sem imel srečo 40 let ustvarjati v kranjskem teatru, seveda pa se vedno znova veselim tudi dni in let, ki še prihajajo.«