Dobro prehranjeni bolnik bolje prenaša zdravljenje in bolje preživi

"Bojim se, da se pomena prehrane onkoloških bolnikov še ne zavedamo dovolj, kar velja tako za bolnike same kot za zdravnike," pravi mag. dr. Nada Rotovnik Kozjek iz Onkološkega inštituta v Ljubljani, predsednica Slovenskega društva za klinično prehrano.

Zakaj je prehrana onkološkega bolnika tako pomembna?

»Onkološki bolnik, ki je dobro prehranjen, bolje prenaša zdravljenje in bolje preživi. Ko bolnik odhaja iz ustanove, se zelo velikokrat zgodi, da je sicer ozdravljen, ampak je med zdravljenjem izgubil toliko funkcionalne mase, da bi moral začeti z zelo intenzivno rehabilitacijo: s prehrano, ki omogoči, da si njegovo telo opomore, ter z drugimi sredstvi, na primer fizioterapijo in telesno vadbo. Samo s hrano telesa ne moremo okrepiti. Potrebujemo kompleksni pristop. Če v telo dajemo samo hranila in se telo ne giblje, hranimo predvsem maščobne celice. Problem predstavlja tudi dejstvo, da približno 20 odstotkov bolnikov zapusti bolnišnice sicer ozdravljenih, vendar je njihova kakovost življenja tako slaba, da enostavno ugasnejo. Za te bolnike bi prehranska podpora pomenila izboljševanje kakovosti življenja, ki jim je še ostalo. Torej: po odhodu iz bolnišnice je zelo pomembno, da pravilno jemo.«

Kako naj bolniki pridejo do navodil za ustrezno prehrano?

»Na Onkološkem inštitutu imamo službo prehranskega svetovanja, kamor se lahko obrnejo tako zdravniki, ki menijo, da njihovi bolniki potrebujejo prehranska navodila, kot bolniki sami, ki začutijo, da imajo prehranske probleme. Ni pa nekega generalnega priporočila za to, kako naj se bolnik doma prehranjuje, ker ga v bistvu tudi ni mogoče dati. Prehranska terapija je namreč popolnoma individualna. Bolnik potrebuje prehransko obravnavo in na podlagi tega mu priporočimo, kaj bi bilo zanj najboljše.«

Ali se na vas lahko obrne tudi bolnik, ki zapušča OI in nima prehranskih problemov?

»Seveda. Vsak tak bolnik se lahko oglasi v naši posvetovalnici za prehrano. Pomaga si lahko s knjižico Prehrana in rak, ki smo jo posodobili in bo vsak čas na voljo bolnikom. V njej so osnovna prehranska navodila za bolnike. Vendar tudi bolnikov zdravnik potrebuje strokovna izhodišča in tudi na tem področju smo storili velik korak naprej. Ministrstvo za zdravje bo kmalu izdalo Priporočila za prehrano bolnikov v bolnišnicah in domovih za ostarele, pri katerih smo uporabili globalne smernice. Izhajali smo iz evropskih, ameriških, kanadskih, avstralskih priporočil za klinično prehrano in od vseh »pobrali« najboljše. Pri pripravi tega temeljnega dokumenta o načelih prehrane bolnikov v Sloveniji so sodelovali številni zdravniki, dokument pa so potrdile tudi strokovne skupine posameznih medicinskih strok. Na zadnjem kongresu Evropskega združenja za klinično prehrano so povedali, da se pripravljajo tudi svetovne smernice za klinično prehrano bolnikov, princip, ki ga bodo uporabili, pa je enak, kot smo ga izbrali mi.«

Ali to pomeni, da lahko ambulante za prehransko obravnavo pričakujemo tudi v drugih bolnišnicah?

»Upam. S kolegico, specializantko gastroenterologije, sva pred kratkim opravili izpit za evropskega učitelja klinične prehrane, kar pomeni, da globalna znanja o klinični prehrani lahko »uradno« prenašava na druge. To se mi zdi zelo važno. V prvi vrsti zato, ker to pomeni razvoj klinične prehrane znotraj medicine, pa tudi zato, ker je klinična prehrana dobra paralela farmacevtski industriji: manj je infektov, manj antibiotikov, manj zapletov, ker so bolniki med zdravljenjem bolje prehranjeni. Na tečajih klinične prehrane lahko izobrazimo tudi živilske tehnologe, ki danes opravljajo večino funkcij dietetikov v Sloveniji, in vplivamo na razvoj dietetične stroke kot take. Pri nas namreč kliničnega dietetika, kot ga pozna razvita Evropa, sploh nimamo, in za ta profil do pred nekaj leti sploh nismo izobraževali. Obstaja pa velik sistemski problem: v zakonu o zdravstveni dejavnosti prehrana ni priznana kot medicinska dejavnost in spada med tehnične službe. Dokler zakon o zdravstveni dejavnosti prehranske podpore ne bo priznal kot dela terapije, bo zavarovalnica te stvari težko plačevala. Sicer že krije nekatere prehranske dodatke, infuzije …, ne pa kadrov, ki bi to počeli, in tudi ne izvajanja prehranske terapije na domu.«

Kaj je prehranska terapija na domu?

»Prehranska terapija na domu pomeni, da bolnik hranila, ki jih ne more užiti v normalni obliki skozi prebavila, dobi v obliki posebnih preparatov direktno v črevo ali v žilo, terapija pa se pod strokovnim nadzorom izvaja doma. Bolniki ne stradajo in ne izgubljajo telesne teže, zaradi česar imajo bistveno boljšo kakovost življenja. V tujini bolniki na prehranski terapiji živijo relativno normalno življenje celo 20 ali več let, s tem pač, da imajo ponoči infuzije.«

Kakšna so osnovna prehranska navodila, ki naj jih upošteva onkološki bolnik po odhodu iz bolnišnice?

»Če izhajam iz tega, da bolnik nima nekega posebnega prehranskega problema (če ga ima, mora nujno v prehransko posvetovalnico), velja, naj skrbi za to, da bo jedel po načelih zdrave prehrane. To pomeni dovolj kakovostne in mešane hrane, ki naj bo čim manj industrijska. Zelo pomembno je, da bolnik ne hujša in da zauživa zadosti beljakovin. Bolnik po operaciji in intenzivnem zdravljenju potrebuje skoraj še enkrat več beljakovin kot človek, ki ni bil bolan. Beljakovinski vnos za zdravega človeka, ki ni posebej telesno aktiven, je 0,8 grama na kilogram telesne teže, bolnik, ki se rehabilitira in regenerira, pa potrebuje približno 1,5 grama beljakovin na kilogram telesne teže. Ob tem ni potrebno jemanje nobenih posebnih prehranskih dodatkov. V primeru pa, da z normalno hrano ne zadostimo potrebam po hranilih, je potrebno stopenjsko vključevanje prehranskih dodatkov. Običajno so prvi dodatki, ki jih vključimo, beljakovinski. Naslednja »stopnja« je povečanje energetskega vnosa v telo v celoti, kar pomeni, da bolniku priporočimo koncentrirana hranila oziroma hrano, ki ji v žargonu rečemo »hranilna«. Če bolnik ne uživa dovolj sadja in zelenjave, mu svetujemo vitaminske dodatke.«

Ali hrana vpliva na zdravljenje in okrevanje bolnika po raku?

»Primerno prehranjeni bolnik ima neprimerno boljše izhodišče za zdravljenje kot bolnik, ki je slabo prehranjen, in tudi njegovo okrevanje je boljše. Študije so jasno pokazale, da ima bolnik, ki zdravljenje začne podhranjen, veliko več zapletov zdravljenja: rane se slabše celijo, infektov je več, razgrajevalni procesi, ki se dogajajo med zdravljenjem, še hitreje potekajo. Naš cilj je, da je bolnik za zdravljenje optimalno pripravljen. Ves čas poteka zdravljenja organizem podpiramo z ustrezno prehrano in tako poskušamo zagotoviti, da so posledice razdiralnih procesov, ki potekajo v telesu med zdravljenjem, čim manjši. Zdravljenje je lahko zelo uspešno, ampak če bo bolnik po njem lahko samo še ležal, ker mu je »pobralo« vse mišice, je kakovost njegovega življenja precej slaba.«

Ali se podhranjenost bolnika »vidi« na zunaj?

»Ne vedno. Popolnoma zmotno mnenje je, da ima človek, ki je na pogled debelejši, dovolj zaloge za zdravljenje. Tak človek ima običajno še manj funkcionalne telesne mase oziroma mišic, iz katerih telo »jemlje« rezerve med zdravljenjem. Debeli ljudje so zelo pogosto mejno hranjeni. Imajo zadosti ali preveč energetskega vnosa, imajo pa premalo vnosa drugih hranil, ki jih telo potrebuje za normalno funkcioniranje. Veliko komplikacij, ki jih imajo med zdravljenjem, je povezanih ravno z njihovim slabim prehranskim stanjem. Čas pred zdravljenjem je tudi najslabši čas za hujšanje. Lahko, in tudi priporočljivo je, da povečamo telesno aktivnost, s čimer lahko pokurimo kak kilogram sala, nikakor pa to ni čas, v katerem bi smeli s stradanjem izgubljati kilograme v upanju, da se bomo potem lažje zdravili. Hujšanje med zdravljenjem mora biti izjemno skrbno zdravniško nadzorovano in pri njem nikakor ne sme prihajati do izgube puste telesne mase oziroma mišic. Zelo shujšanega bolnika tudi marsikaj boli, ker nima mišic, ki bi mu »držale« sklepe.«

Ali s hrano lahko preprečimo oziroma zmanjšamo tveganje, da bomo zboleli za rakom?

»Veliko podatkov govori za to, da je nepravilni vnos hranil, kar običajno pomeni pretiravanje z nekaterimi hranili in uživanje toksičnih substanc, na primer tistih, ki nastanejo pri pečenju ali pri konzerviranju, povezan s povečano pojavnostjo nekaterih rakov, kot na primer raka debelega črevesja. Vendar to nikakor ni edini patogenetski vzrok. Rak je zelo kompleksna bolezen, na katere razvoj vplivajo številni dejavniki: genetika, okolje, hrana … Če jemo zdravo hrano, s tem zmanjšamo prehransko komponento kancerogeneze in vplivamo na to, da se določeni rak mogoče ne bo razvil (čeprav smo k njemu lahko celo nagnjeni), še bolj pomembno pa je, da izberemo zdrav stil življenja. Slednji je še vedno lahko stresen, vendar dokler imamo možnost, da se zanj odločimo, je iz vidika zdravja smiselno, da to tudi storimo. Na Kitajskem so izvajali obsežne študije s posameznimi hranili, s katerimi naj bi vplivali na pojavnost določenih rakov. V eni od njih so testnim osebam dajali vitamin E, da bi zmanjšali pojavnost raka na pljučih, vendar se je izkazalo, da se število obolelih ni zmanjšalo, prej obratno. Tako da je iz vidika preventive najboljše, da vztrajamo pri zdravem življenjskem stilu.«