Gospodična, vi ste lepi kot plakat!

Plakati so del našega vsakdana, spremljajo nas na vsakem koraku. So ogledalo časa, prostora in družbe, v kateri nastajajo. V času hiperaktivnega kapitalizma nas dobesedno bombardirajo s podobami. Njihova prisotnost je sama po sebi tako samoumevna, da jih sprejemamo kot del urbanega okolja ...

"Gospodična, vi ste lepi kot plakat!" Tak je vzklik iz prigode o gospodični in plakatu dedka Dušana. Ta je že v študentskih letih risal lepake za kulturne prireditve, hkrati pa se je na prireditvah, ki se jih je občasno udeleževal, čudil načičkanim in izumetničenim dekletom. Zgodilo se je nekega dne, da se je zavrtel z gospodično, ob kateri si ni mogel pomagati, da je ne bi hudomušno primerjal s plakatom. (Iz pripovedi Kaje Bole Kosmač).

Začetki slovenskega plakata

Izum tiska je spodbudil proces vsesplošnega opismenjevanja in s tem možnost obveščanja in sporočanja s tiskanimi mediji. Plakat oziroma lepak je bil prvi medij stiskanim sporočilom, lepljenim na stene javnih prostorov, na ulici ali trgu. Na začetku sta ga za potrebe razglašanja novih zakonov, dekretov in javnih dogodkov ter shodov uporabljala država in cerkev. Kot politično propagandni medij je pridobil na pomenu ob koncu 18. in v19. stoletju, ko je začel služiti revolucionarnim in nacionalnim gibanjem. Potreba po obveščanju množic je ustvarila oblikovno govorico grafičnih sporočil v obliki plakata.

Ob koncu 19. stoletja se je grafična upodobitev plakatov opirala na narodopisno krasilno dediščino, takrat aktualno v širšem avstro-ogrskem prostoru. Snovalci plakatov tistega časa so bili Saša Šantel, Maksim Gaspari (v času tik pred prvo svetovno vojno, ko je oblikoval turistični plakat Koroška Slovenija, krasna alpska letovišča), Gvidon Birolla in Ivan Vavpotič; ta je oblikoval najstarejši in največji (150 x 70 centimetrov) ohranjeni plakat, vabilo na Planinski ples v Narodni dom leta 1914. Pozneje vidno izstopa Avgust Černigoj; ta pod vplivom Bauhausa in konstruktivizma oblikuje plakate, ki jih lahko postavimo ob bok tedanjim evropskim smerem. Med oblikovalci v drugi polovici tridesetih let sta s svojo vizualno sporočilnostjo izrazito vidna Peter Kocjančič in Janez Trpin. Na Kocjančičevih plakatih se prvič pojavi fotografija. Slikar je bil eden vidnejših slovenskih fotografskih mojstrov. Čas med obema vojnama je obdobje, ko je slovenski narod naredil odločilne korake na poti do popolne samostojnosti in to obdobje je tudi vrh slovenske meščanske kulture. Čas, ki ga opredeljuje, je začetek razvoja slovenskega plakata. Najstarejša ohranjena plakata sta bila tiskana vTiskarni Sava v Kranju in ju danes hrani Narodni muzej. Oba je oblikoval Ladislav Mikuž, tehnični vodja tiskarne. Oba sta vabili na prireditev. Prvi je vabil na Sokolski zlet na Bledu, leta 1912, in drugi na 50-letnico narodne čitalnice Kranj, leta 1913. Oblikovana sta zelo podobno, tako oblikovno kot barvno. Pri obeh je na vrhu panoramski pogled na Bled oziroma Kranj, pod njim namen vabila ter natančen program prireditve. Barvno sta skromna, na prvem prevladujeta zelena in črna barva, na drugem pa modra, črna in rumena.

Ob drugi svetovni vojni so likovni umetniki prispevali edinstveno angažirano vizualno podobo tedanjega časa. Tako, da lahko govorimo o obdobju partizanskega plakata. Slovenska partizanska grafika, ki je nastajala na bojiščih in osvobojenih ozemljih, je delo, ki mu težko najdemo par po vsej Evropi. Vendar je čas, vkaterem so nastajali tovrstni plakati, posebno obdobje, ki si vsekakor zasluži posebno obravnavo in razstavo.

V začetku petdesetih let je nastal na področju grafičnega oblikovanja plakatov viden premik. Pomembno vlogo je pri tem odigralo ljubljansko Gospodarsko razstavišče, ki je ob pripravi na Ljubljanski velesejem vsakič razpisalo natečaj za plakat, ki ga bo predstavljal, v letih 1954 do 1958. S svežino in unikatnostjo so se uveljavili predvsem mladi arhitekti oblikovalci: Grega Košak, Milan Mihelič, Nives Kalin in drugi. Ob omenjenih pa še Jože Brumen in Bronislav Fajon. Sodobna vizualnost je ob koncu šestdesetih močno prodrla na slovenska tla in z njo imena, ki so pojem slovenskega grafičnega oblikovanja: Matjaž Vipotnik, Peter Skalar, Janez Suhadolc. Sledijo jim Tomaž Kržišnik, Radovan Jenko, Zdravko Papič, Jože Damjan, Ranko Novak, Jani Bavčer, Nino Kovačevič, Miljenko Licul … To so tisti najbolj ustvarjalni oblikovalci, ki dejavno nastopijo vsedemdesetih letih in s svojimi deli utemeljujejo slovensko grafično oblikovanje tudi danes.

Plakati po vsebini in namenu

Plakat je grafična oblika likovne umetnosti, ki kot medij vzpostavi določen družbeni odnos in kontekst med oglaševanim predmetom in potencialnim porabnikom. Včasu med obema vojnama predstavljeni plakati se tematsko navezujejo na različne dogodke. Propagandni plakat, ki je najpogostejša oblika, je politični plakat, ki je svoj razcvet doživel v obdobju prve svetovne vojne. K propagandnemu plakatu je uvrščen tudi zdravstveni plakat, ki je del načrtne državne akcije obveščanja in spodbujanja ljudi k izboljšanju splošnega zdravstvenega stanja (npr. Rakija ubija). Prireditveni plakat nosi privlačne ilustrirane podobe, ki oglašujejo likovne razstave, plese, koncerte, športna tekmovanja, sejemske prireditve in druge družabne dogodke. V tem kontekstu je zanimiv turistični plakat Posjetite Sloveniju in plakat športnih prireditev, kot denimo smučarski skoki v Planici in različna tekmovanja. Reklamni plakati so se pri nas pojavili že v prvi polovici 20. stoletja. Razmah in avtonomne oblikovne značilnosti pa so začeli dobivati v obdobju po 2. svetovni vojni. Komercialni plakat se je vosemdesetih letih 19. stoletja z industrijskim in tehničnim napredkom ter širjenjem trgovine močno razmahnil. Oglaševanje je začelo nezadržno prodirati v vse pore družbenega življenja. Od tedaj naprej se koncept oglaševanja spreminja, saj se skuša vedno znova zrazličnimi manipulacijami približati kupcu in ga prepričati v nakup izdelka ali storitve. Reklame za različne proizvode in dejavnosti posegajo v zasebno sfero, saj se njihova uporaba odvija na osebni oziroma družinski ravni. V slovenskem medvojnem plakatu se zrcali, kateri družbeni sloj si lahko posamezen izdelek privošči in kakšen način življenja nudi ter kateremu spolu ali starosti je namenjen. Vsebinsko so ti plakati drugačni od današnjih, saj namesto izdelka nemalokrat oglašujejo imena njihovih proizvajalcev.

S plakati, ki so najstarejša oblika oglaševanja, se srečujemo vsak dan. Že davno so presegli dimenzije plakatov preteklosti. Gre za jumbo plakate in njihovo poseganje v naravni in javni prostor. Korporacije, ki masovno oglašujejo v obliki jumbo plakatov, grobo posegajo v javni prostor in ga večinoma destruktivno onesnažujejo. Ozaveščene vlade nekaterih držav v Evropi in svetu močno omejujejo korporacijske pravice do javnega prostora. Ampak to je že druga zgodba.

Viri: Kordiš Meta, Gospodična, vi ste lepi kot plakat!; Bernik Stane, Plakat & Znak; Djukić Emina, Jumbomanija, D-magazin.