Komentirala sta že kot otroka

Nogometne tekme Lige prvakov na TV3 komentirata brata Obrez iz Celja: 40-letni Goran in 32-letni Dejan.

Oba sta nekdanja nogometaša, čeprav Goran pravi, da njegova nogometna kariera ni vredna javne omembe. Drugače je bilo z Dejanom, ki je sicer z aktivnim igranjem nogometa zaključil že pri 26 letih, do članske vrste igral v vseh reprezentančnih selekcijah in je leta 1991 dal celo prvi reprezentančni zadetek proti hrvaškim vrstnikom po osamosvojitvi Slovenije.

Lahko malce več povesta o vajini nogometni karieri?

Goran: »No, moja nogometna kariera pa res ni vredna kakršnekoli javne omembe. Takrat me je zanimalo še veliko drugih stvari in vse, kar sem v nogometnem smislu sploh imel, je bilo nekaj malega talenta. Ampak za uspeh v športu je treba trdo delati, jaz pa sem vselej sovražil treninge. Tako sem se v glavnem pojavljal le na tekmah in to seveda ni moglo dolgo trajati. Nazadnje sem vse skupaj pustil in se bolj posvetil glasbi ter svojemju tedanjemu rock bendu. To je bilo čudovito obdobje mojega življenja. Bil sem mlad, precej nor. Kajpak me sploh ni zanimal denar, ampak žur. Nenehno in 'na ful'. Bilo je čudovito. Tudi če bi imel možnost karkoli spremeniti za nazaj, ne bi spremenil niti ene same podrobnosti iz tistega obdobja.«

Dejan: »Prve nogometne korake sem naredil v Celju in potem igral v vseh klubskih selekcijah. Kasneje sem igral še pri nekaterih slovenskih klubih in do članske tudi v vseh reprezentančnih selekcijah. Z aktivnim igranjem sem zaključil že pri 26 letih in se povsem posvetil novinarstvu. Moram priznati, da ne obžalujem te odločitve, saj ta posel opravljam s srcem. Je pa res, da te včasih kar povleče na igrišče. Nazadnje se mi je to zgodilo, ko sem se pred komentiranjem tekme lige prvakov med Arsenalom in Milanom znašel na travnati površini stadiona Emirates. Prav fino bi bilo zaigrati pred več kot 60 tisoč gledalci, toda tudi na komentatorskem mestu je bilo fantastično.«

Goran, po nogometu in glasbeni karieri ste se kot prvi izmed bratov podali v novinarske vode. Naključje ali dolgoletna želja?

»Z novinarstvom sem se začel ukvarjati že izjemno zgodaj. Pravzaprav to počnem, odkar pomnim. Različne nogometne komentartorje sem oponašal že pri petih letih in mama mi je kasneje pogosto pripovedovala, da sem od svojega drugega leta naprej trdil, da bom športni novinar. Prav nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da bi nekoč lahko opravljal kak drug poklic. Torej ni bilo naključij. V srednji šoli sem že imel svojo glasbeno oddajo na Radiu Celje, počitniški honorar sem si služil s pisanjem za mariborski časnik Večer.«

Kako danes gledate na vašo novinarsko pot? Bili ste na nacionalki, odšli k Ekipi. Kdaj ste postali komentator?

Goran: »Na televizijo me je odpeljala moja profesorica za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede dr. Manca Košir. Po igri naključij mi je v tistem času uspelo opraviti intervju z nekdanjim tesnim Titovim sodelavcem Savom Brkovičem. Človek je doživel nekakšno razsvetljenje na stara leta in se je nenadoma oddaljil od jugoslovanskega režima. Ukvarjati se je začel z zgodovino Črnogorcev in spisal je knjigo Etnogenezofobija ali kritika velikosrbstva. Ne bom šel v podrobnosti, zgolj na kratko: knjiga je bila prepovedana, Brkovič pa že prestar za zapor, tako da so ga držali v hišnem priporu. Vseeno mi je uspelo priti do njega in po prepovedi knjige ter njegovi izolaciji sem bil edini novinar, ki mu je uspelo govoriti z njim. Dr. Koširjeva je bila navdušena in me je dolgo prepričevala, da sem preprosto rojen za vlogo raziskovalnega novinarja. Jaz pa sem ji vztrajno odgovarjal, da sem to delo sicer opravil z veseljem, a da se ne glede na to ne vidim v nobeni drugi vlogi, kakor v vlogi športnega novinarja. Nekaj časa me je skušala pregovoriti, nato je spoznala, da nima smisla, da je moja namera trdna kot Eifflov stolp. Nekega dne me je 'prijela za roko' in odpeljala na športno uredništvo nacionalne televizije. Ampak komentiral sem že precej pred tem za različne elektronske medije. Za Radio Celje dve kompletni sezoni NK Publikum ter precej tekem celjskega hokejskega kluba, ki je bil v tistem času precej močan, za Radio Krka zlato obdobje novomeškega košarkarskega kluba, za TV Celje že tedaj nekaj španske lige, pa za prvotno TV3 italijansko prvenstvo, celo na TV Primorka denimo Afriški pokal narodov, imel sem svojo tedensko oddajo na Štajerskem valu in še bi lahko našteval. Odkar pomnim, sem komentiral, kajti vselej sem oboževal elektronske medije. Šele v zadnjem času sem se osredotočil zgolj na komentiranje moje prve ljubezni med športi - nogometa. Prej sem komentiral tudi rokometne, košarkarske, hokejske tekme in celo nekaj smučanja. Na nacionalki pa denimo tudi SP v padalstvu. Spominjam se, da je bil moj prvi prenos na TVS, ki je šel tudi v skupni program JRT, kasaška dirka z Brda pri Kranju! Ekipa pa je čisto posebna zgodba. To je moj otrok. Zraven sem od prvega dne, takorekoč sem jo ustvaril. Ko se je Slovenija osamosvojila, se je osamosvojil tudi slovenski šport. Dobili smo čisto nove in čisto svoje - slovenske reprezentance. In zakaj potemtakem ne še čisto svojega, slovenskega športnega dnevnika? Prvič v zgodovini! Še z nekaj sodelavci sem se lotil projekta, ki je na srečo odlično uspel. Danes je Ekipa uveljavljena in ugledna blagovna znamka, čeprav je bilo treba za to 'prehoditi Himalajo in preplavati Tihi ocean'. Da se razumemo: Ekipa je moja služba, komentiranje nogometnih tekem za elektronske medije pa zgolj hobi, ki se ga lotevam najbolj profesionalno, kar znam.«

Dejan, vi ste v nogometu vztrajali dlje kot brat. Če prav vem, ste na tekmi s hrvaškimi vrstniki leta 1991 dali prvi uradni slovenski zadetek. Ste ponosni na to?

»Kljub temu da sem kmalu zaključil nogometno kariero, sem vztrajal dlje kot Goran. Res je, da sem leta 1991 zabil prvi reprezentančni gol proti hrvaškim vrstnikom po osamosvojitvi Slovenije in moram priznati, da sem na to zelo ponosen. Iz moje generacije sta kasneje pečat tudi v članski izbrani vrsti pustila Spasoje Bulajič in Aleksander Knavs.«

Kot sem zasledila, so vas zaradi visoke postave hoteli videti v košarki, v rokometu, vi pa ste se odločili za nogomet. Kaj je pretehtalo?

Dejan: »Na šolskih tekmovanjih sem vedno dobro igral tudi košarko in rokomet, tako da so me trenerji vabili, da bi začel z vadbo teh športov. Čeprav je imel nogomet takrat v Celju daleč najslabši status in pogoje, sem vztrajal pri njem. Se pa res včasih vprašam, kako bi se končalo, če bi resneje začel igrati rokomet.«

Po končani nogometni karieri ste postali komentator na celjski televiziji. Je bil začetek težek, težji kot ste pričakovali?

Dejan: »Pravzaprav sem tekme na TV Celje začel komentirati še, ko sem aktivno igral. Kasneje sem začel delati tudi na Radiu Celje in TV3, tako da mi je zmanjkovalo časa za vse aktivnosti, zato se je bilo potrebno za nekaj odločiti. Sami začetki pa so bili lažji, kot sem pričakoval, saj sem imel že pred prvim uradnim prenosom nešteto »prenosov« že doma.«

Izkušnje sta si nabirala v otroških letih, ko sta komentirala vajino igranje?

Goran: »Ja, izbral sem primerno desko, vanjo zabil po enajst žebljev na vsaki strani, igrišče obkrožil z gumicami, na pol prelomil ščipalko za perilo ter z enim koncem poganjal frnikolo proti golu in tako simuliral vse tekme jugoslovanskega prvenstva od prve do zadnje minute. Bistvo je bilo seveda v komentiranju. Nemalokrat sem se snemal in se nato poslušal v nedolgled ter se skušal čim bolj približati vznesenosti legendarnih Mladena Delića, Iva Tomica in drugih komentartorjev iz nekdanje skupne države. Lahko rečem, da so bili slovenski reporterji zame odločno preveč 'zaspani', celo tisti, ki veljajo za najbolj legendarne. Vse to se danes zagotovo še kako pozna na mojem slogu, ki je, če se lahko tako izrazim, nekako balkanski. Dejan je s tem mojim početjem rasel od prvega dne in kmalu me je začel posnemati, vse dokler nisem ocenil, da je že dovolj 'dober', da se je smel to igro igrati z menoj in nato sva najine tekme spremljala tudi z združenim komentarjem.«

Dejan: »Komentiranje najinih domačih tekem je bilo res posebno doživetje. Šele kasneje sem videl, kako mi je to pomagalo. Takrat sem preprosto požiral radijske prenose tekem jugoslovanskega prvenstva. Daleč najbolj všeč mi je bil Ivo Tomič. Še sedaj se včasih pošalim in z njegovimi besedami v krogu prijateljev odkomentiram del kakšne tekme. Veliko sem se seveda učil tudi od Gorana.«

Kako se pripravljata na komentiranje tekme?

Goran: »Dejan za posamezno tekmo porabi malce več časa. Tako je bilo že pri igranju nogometa, preprosto je bolj 'priden'. Sam veliko več prepuščam improvizaciji, trenutnim občutkom. A to ne pomeni, da pripravi ne namenjam pozornosti. Pred vsakim prenosom za zbiranje podatkov o tekmi, ki je pred menoj, za branje najnovejših zgodb iz taborov obeh moštev, za razne zanimivosti, ki bi lahko popestrile sam prenos, porabim najmanj tri do štiri ure. Če gre za moštvi, ki ju ne prenašam prav pogosto, se ta čas še močno podaljša. A mali bratec je še bolj pedanten. Mislim pa, da je ob tem prav povedati, da je šport, še posebej nogomet, na neki način tudi moj stalni hobi, tako da se na vsak posamezni prenos v bistvu pripravljam vsak dan že vse življenje. Tako gledam na to. Če te te stvari tudi zasebno ne zanimajo, potem ti ne pomaga nobena priprava. Občutek za igro, poznavanje taktike, kako denimo posamezni trenerji najpogosteje reagirajo v danih situacijah, fizična, psihična in taktična pripravljenost določenih igralcev ... To niso stvari, ki jih lahko spoznaš med pripravo na tekmo. To veš ali ne veš, glede na tvoje splošno zanimanje o tem in glede na način tvojega vsakodnevnega življenja.«

Dejan: “Priprave so odvisne od posamezne tekme. Če se pripravljam na nasprotnike, ki jih v osnovi ne poznam najbolje, potem je priprava kar dolga, sicer pa kakšne štiri do pet ur za posamezno tekmo.«

O katerem klubu največ vesta?

Goran: »Trenutno sem najbolj seznanjen z razmerami v klubih, ki nastopajo v Ligi prvakov ter tudi o španskih prvoligaših, ker tekme Primere komentiram za postajo Športklub. Ker imata Real in Barcelona tudi pri nas ogromno navijačev, sta najpogosteje na sporedu in ju na ta način ta hip tudi najbolje poznam. Ob tem pa še Sevillo. Tole bom javno povedal prvič: od srca se nasmejim, ko na spletu dnevno berem polemike o tem, čigav navijač sem. Eni v nedogled razglabljajo o tem, da stiskam pesti za Real in da se to pozna pri mojih komentarjih, drugi trdijo, da moje srce bije za Barcelono ter da med prenosi odkrito navijam za Katalonce. Resnica pa je, da mi je najljubša Sevilla!«

Dejan: »Vsekakor v tem trenutku najbolje poznam klube, ki igrajo v angleški Premierligi ter klube v rokometni in nogometni ligi prvakov. Blizu so mi tudi lokalni kolektivi zaradi komentiranja tekem na TV Celje, kjer sem zaposlen kot urednik športnega programa in ob tem se moram lastnikom zahvaliti, da mi omogočajo tudi komentiranje največjih dogodkov na preostalih televizijah.«

Si morda katerega športa ne bi upala komentirati?

Goran: »Kot sem dejal, sem v preteklosti komentiral že vse mogoče športe. Na srečo imam danes takšen status, da mi ni treba več zagrabiti vsega, kar mi ponudijo, ampak zares le tisto, kar je 'za mojo dušo'. In tako sem se osredotočil zgolj in samo na komentiranje nogometa. Še vedno pa bi se brez težav lahko lotil kakšnega košarkarskega, rokometnega, hokejskega prenosa. Športi, ki ne vzbujajo mojega pretiranega zanimanja, kar posledično pomeni, da jih bistveno slabše poznam in se potemtakem v nobenem primeru ne bi lotil njihovega komentiranja, so v prvi vrsti t.i. bencinski in borilni športi. No, potem pa so tu še ples in podobne zadeve, pri katerih tudi v moji glavi obstaja dilema, če ne gre bolj za umetnost kakor za šport. Načeloma je šport namreč tako ali drugače izmerljiva zadeva. Zmaga tisti, ki zabije več golov, košev, za določeno nalogo porabi manj časa, ali bodisi preskoči oziroma nekaj zaluča dlje. Ko pa tega, kdo je najboljši, ne moreš tako ali drugače izmeriti, temveč o zmagi ali porazu odloča nekakšna komisija strokovnjakov, je to bolj tako - tako. Saj vemo, da imajo vsake oči svojega malarja ...«

Dejan: »Načeloma ni športa, ki si ga ne bi upal komentirati, je pa res, da najraje komentiram nogomet in rokomet, ki sta moji prvi ljubezni, in to tudi počnem.«

Koliko prenosov imata že za seboj?

Goran: »Blizu tisoč televizijskih in vsaj toliko radijskih. Ogromno!«

Dejan: »Doslej sem komentiral v glavnem nogometne, košarkarske, rokometne in odbojkarske tekme. Mislim, da se jih je nabralo že okrog osemsto.«

Si želita komentirati tekme slovenske nogometne reprezentance, komentirati na TV Slovenija?

Goran: »V zadnjem kvalifikacijskem ciklu sem na TV3 komentiral tekmi Belorusija - Slovenija in Romunija - Slovenija. Trenutno naša reprezentanca igra bolj slabo. Mi je pa res žal, da nisem imel možnosti prenašati tekem t. i. zlate generacije v času slovenske nogometne pravljice. Uf, kakšno evforijo bi prinesel v vaše domove!? Že tako je bila norišnica, ko so tako dobro igrali, če bi le še ... Pustimo to! Skratka: ker se oba najboljše znajdeva pri nogometnih prenosih, je v Sloveniji trenutno precej bistveno boljših možnosti kot jih ponuja nacionalka. Liga prvakov in Euro 2008 je na TV3, vse najmočnejše evropske lige pa na Športklubu. Vsaj ta hip je to vprašanje po mojem mnenju povsem odveč. Pravzaprav bi bilo bolj na mestu tisto iz neke reklame: Kaj sploh še ostane velikim?«

Dejan: »Predlani sem bil s tedanjim urednikom športnega programa na TV Slovenija, Igorjem Bergantom, že dogovorjen, da začnem komentirati tekme lige prvakov na nacionalki. Kasneje sem iz časopisa izvedel, da si po njegovem mnenju ne morejo privoščiti komentatorja, ki komentira samo nogomet. Očitno ni vedel, da komentiram tudi druge športe, predvsem rokomet. Čeprav sem bil sprva zaradi tega malo razočaran, se je kasneje izkazalo, da mi je naredil uslugo. Svetovno nogometno prvenstvo sem še enkrat delal na POP TV, angleško ligo in tekme angleške reprezentance delam na Športklubu, rokometno in nogometno ligo prvakov pa na TV 3. Bolje se ne bi moglo izteči. Manjka mi le komentiranje slovenske reprezentance, a bojim se, da so najboljši časi že mimo.«