"Mami! Zunaj so se že prižgale lučke. Kmalu bo risanka ..."

Besedilo: Sonja Pungertnik
petek, 7. marec 2008 / 06:00

Ja, spet je tu večer. Risanka, večerja, umivanje, pravljica, skupna molitev, kratko kramljanje v postelji ... in še en dan se bo za vedno poslovil.

Stari rek, ki pravi, da šele takrat, ko imaš otroke, spoznaš, kako hitro beži čas, še kako drži. Zdi se mi, kot bi bilo včeraj tisto nedeljsko popoldne, ko sem Marka prvič vzela v naročje. Najina sreča je bila nepopisna in prav nič nama ni bilo mar, kaj si mislijo ljudje. V tistem hipu sva z možem pozabila na vse. Na strahove tistih, ki so se spraševali, kako bova zmogla, na pomisleke tistih, ki niso mogli razumeti, da pred odločitvijo za otroka nisva opravila genetskih preiskav, in celo na veselje tistih, ki so na najin korak gledali z občudovanjem. Tu je bil najin otrok in midva, ki sva si zaupala in vedela, da bo naša družina kljub moji slepoti in moževi slabovidnosti izpolnila vse pogoje za zdrav otrokov razvoj.

Z vsakim dnem je mati v meni postajala bolj samozavestna. Po nekaj plašnih poskusih sta nega in hranjenje postali rutinski opravili, pri katerih me odsotnost vida ni prav nič motila. Izjema je bilo le striženje nohtkov, s katerim pa so se malemu fantiču lahko prikupile domala vse »tete«, ki so kdaj koli prišle k nam na obisk. Na začetku sem si zapomnila barvo vseh oblačilc, kmalu pa sem ugotovila, da je ob hitrem menjavanju le-teh moje početje nesmiselno, zato je barvno usklajevanje v celoti prevzel očka. Moja pozornost je bila ves čas na preži. Naučila sem se poslušati dihanje, razločevati različne pomene joka, z vonjem odkrivati »nesreče« in kasneje nenehno slediti raziskovanju vedno širšega prostora. Ko je Marko shodil, sva copatke okrasila s kraguljčki, ki so »izdajali« vsak njegov korak. Z vzdrževanjem reda sva preprečila, da bi se malčku pri njegovem »osvajanju sveta« kaj zgodilo. To ni bilo težko, dokler smo bili sami. Brž pa, ko je v naše stanovanje prinesel svoj red še kakšen obiskovalec, sem postala nemirna, saj nisem mogla več v celoti nadzorovati položaja. Takšna stiska se je pojavila tudi vedno, ko smo zapustili domače okolje, še zlasti potem, ko je Marko shodil, zato do njegovega tretjega leta sama z njim nisem hodila na cesto.

Kako bistri so majhni otroci, sem imela priložnost spoznati ob tem, ko sva se z Markom učila nebesednega sporazumevanja. Malček je zelo hitro dojel, da mora svoje želje mamici sporočati na drugačen način kot drugim. Vedel je, da mu igračke ne bom vzela, temveč jo bom le potipala in mu jo nato vrnila. Kadar me je želel na kaj opozoriti, me je prijel za prst, me odpeljal k želenemu predmetu in mi nanj položil roko. In morda je prav zaradi potrebe začel zelo zgodaj govoriti.

Seveda bi bilo nesmiselno reči, da najina invalidnost Marka ni prav nič zaznamovala. Upam pa si trditi, da je in bo na njem zapustila mnogo več pozitivnih kot negativnih sledov. To se kaže že sedaj, pa čeprav še ni dopolnil niti šest let. Ker svojih težav z vidom z možem nisva pred otrokom nikoli skrivala, ampak sva o tem z njim vedno odkrito govorila, je postopoma spoznaval najine, še zlasti moje, omejitve. Povsem za normalno je sprejel dejstvo, da očka pri branju uporablja povečevalno steklo, mamica pa bere »pikice« ali pa pravljico preprosto pove kar na pamet. Naučil se je oglasiti in s tem povedati, kje se nahaja. Dejstvo, da se mora vedno držati mamice, kadar je z njo sam na cesti, je sprejel kot nekaj, kar preprosto mora biti. Povsem spontano se je tudi on naučil reda, ki je največji prijatelj slepega človeka, in belo palico je sprejel za mojo večno spremljevalko.

Čeprav z možem stojiva na stališču, da bremena najine invalidnosti ne smeva prelagati na otroka, pa je že sama Markova navzočnost marsikdaj v veliko pomoč pri premagovanju ovir, s katerimi se srečujeva. Izgubljeni predmeti so hitro najdeni, barve, vsaj tiste osnovne, zame že dolgo niso več neznanka, slikanice so oživele in celo številke avtobusov mestnega prometa postajajo vedno bolj zanesljive.

Težko bi rekla, da se življenje naše družine bistveno razlikuje od življenja drugih družin, kot bi večina bralcev najbrž pričakovala. Razen seveda na tistih področjih, ki jih zaznamujejo gibalne in komunikacijske ovire, ki jih prinašata slepota oziroma slabovidnost. Tako je za nas npr. velika ovira to, da ne jaz ne mož ne moreva voziti osebnega avtomobila. Sama pogrešam tudi otroško literaturo v brajevi pisavi in prilagojene družabne igre. Naše življenje mora biti vedno načrtovano in gotovo skoraj vsaka aktivnost od naju terja več časa, truda in napora, kot od staršev, ki z vidom nimajo težav. Toda vse to ni nič v primerjavi z veseljem in srečo, ki jo prinaša družinsko življenje. Preizkušnje so le stopničke, ki nas učijo strpnosti in medsebojnega spoštovanja ter nas utrjujejo v medsebojnem zaupanju in ljubezni. Saj je končno to tisto, kar potrebuje družina, mar ne?