Minuta izgubljena ne vrne se nobena

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 17. junija

Tako kot včeraj se tudi danes zbudim v družbi veveric, le da jo tokrat odnesem brez storža. In še, tako kot včeraj, predvčerajšnjim, predpredvčeraj in tako nazaj se tudi danes zbudim z mislijo na svojo življenjsko preizkušnjo. Isti hip pa mi pride na misel tudi kemoterapija. Da ne bo pomote: ne enega ne drugega me ni strah, se pa povsem zavedam dejstva, da ima – tako kot vsaka stvar na tem svetu – uradna medicina zgornjo mejo zmogljivosti oziroma uspešnosti. Na drugi strani meje je, vsaj s stališča uradne medicine, prazen prostor, je tavanje v temi; na drugi strani meje se razprostira svet neuradne medicine in alternative. In nihče pod soncem me ne more pregovoriti (in me niti nihče ne pregovarja), da ne prestopim meje uradne medicine. Kajpada, s pametjo in premišljeno.

Spijem zelenjavni sok in grem plavat. Te priložnosti pač ne mislim zamuditi. Sploh nameravam v prihodnje živeti skladno s slovenskim rekom: minuta zamujena ne vrne se nobena. In vse, kar zadnje dni počnem, počnem v veri in v prepričanju, da koristi mojemu telesu in moji duši. Sicer, pa, kar je dobro za dušo, je dobro za telo in narobe.

Nikjer ni žive duše. Čeprav je v tem času morje še precej hladno, plavam in uživam. V pogledu v morje pod menoj in v nebo nad seboj. Obdaja me jata večjih in manjših rib. V tem domala pozabljenem kotičku jadranske obale morski živelj očitno nima slabih izkušenj in se človeku približa na dotik roke.

Ko se vrnem, še vsi spijo. Šele zdaj pogledam na uro in ojoj, mali kazalec ni prilezel dlje kot centimeter čez šest. Skuham čaj in kavo, pojem sojin jogurt z zmletimi lešniki, mandeljni ter lanenim semenom, pripravim mizo za zajtrk, nakar se zleknem v visečo mrežo in nadaljujem z branjem, kjer sem včeraj nehala.

Takole piše Florence Scovell Shinn, ženska z izkušnjami: »Smisel igre življenja je, da človek jasno vidi dobro in da izbriše vse slike zla v sebi. To stori tako, da v podzavest vtisne uresničevanje dobrega. Sijajen človek, ki je v življenju dosegel velike uspehe, mi je pripovedoval, kako je iz zavesti izkoreninil strah. V pisarni je visel napis, ki ga je nenehno bral. Z velikimi črkami je pisalo: Zakaj bi me skrbelo, verjetno se ne bo zgodilo nič. Te besede so se neizbrisno vtisnile v njegovo podzavest. Zdaj je trdno prepričan, da v njegovo življenje vstopa le dobro in se torej uresničuje le dobro. /…/ Človek ima vedno ob strani tihega poslušalca – svojo podzavest.

Vsako besedo, vsako misel zabeleži in izvrši s presenetljivo natančnostjo. /…/ Uničimo torej vse stare plošče podzavesti, vse zapise naših življenj, ki jih nočemo hraniti in naredimo nove in lepe.«

(Se nadaljuje.)