Podoba podobe Mihe Baloha

Rojen je bil 21. maja 1928 na Jesenicah, torej se bliža njegova 80-letnica.

Pred skoraj 80 leti je luč sveta ugledal danes filmska legenda Miha Baloh, rojen na Jesenicah v več kot tristo let stari hiši, ki je spet njegov dom. Njegovo otroštvo ni bilo idilično. Čeprav rojen na Jesenicah materi Minki (rojeni Ravnikar) in očetu Lovru, je kot trimesečni dojenček odšel k svoji stari mami v Dravlje, k Ravnikarjevim oziroma po domače Sojetovim. Stara mama Minka Ravnikar je za Miha skrbela vse do njegovih gimnazijskih let. Sicer pa v tej družini ni manjkalo družbe, poleg Miha je bilo pri Sojetovih še 16 otrok. Tu je Miha dobil tudi ime Sojetov Mihec. Na Jesenice se je vračal v času počitnic. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, šolanje pa je prekinila druga svetovna vojna. Očeta Lovra so kot zavednega in naprednega Slovenca kmalu izselili, mati Minka pa je aktivno sodelovala pri reševanju sosedov iz nemškega taborišča. Miha se je vrnil v Dravlje in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstleten fant ni bil dovzeten za klerikalno draveljsko okolje, temveč je pod vplivom narodnega heroja Franca Pokovca – Pokija in Staneta Kolmana postal aktivist OF in sodelavec NOB. Njegove akcije ali sodelovanje v različnih akcijah so postale zelo vroče, zato se je leta 1943 vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo. Tudi tu je navezal stike s somišljeniki in jeseni 1943 postal član SKOJ-a. Za ta čas svoje mladosti Miha pravi: »Vojna spremeni ljudi. Otroci odrastejo čez noč.« Novo življenje se je začelo z nadaljevanjem šolanja na gimnaziji. Ker je bilo treba med vojno zamujeno nadomestiti, je odšel v Ljubljano, za Bežigradom je bila partizanska gimnazija, v kateri so se šolali borci in aktivisti NOB. Ves čas pa je bila v Mihu tudi ljubezen do gledališča, igre, igralstva. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka v igri Gospa ministrica avtorja Branislava Nušiča. Potem je nadaljeval šolanje na jeseniški gimnaziji. Bolj kot študij je imel v glavi šport (smučanje, plavanje, tenis, nogomet) ter gledališče. Sama gledališka dejavnost na Jesenicah ima dolgoletno tradicijo in zgodovinsko ozadje. V letih 1947/48 so imenovali Sindikalno gledališče, kjer se je Miha med drugimi tudi pojavil na odrskih deskah. Žal strogi oče Lovro ni bil najbolj navdušen nad sinovo kariero igralca oziroma »glumača«, ker je bil to po njegovem mnenju manj primeren poklic. Toda Miha je vztrajal pri svoji odločitvi in v pogovoru z Mihom Brunom pravi: »Jeseniški teater je bil zarodek človeštva, zarodek nečesa velikega. Vsi, ki niso mogli priti v gledališče, so bili žalostni. Ko je naš delavec po osemurnem garanju v tovarni odšel domov, je bilo zanj nekaj velikega, lepega, če je prišel v gledališče. Zato je bilo več kot sto igralcev na Jesenicah.« Igralska želja je Miha pripeljala na sprejemni izpit na akademijo. Pripravil je monolog iz Tugomera in nekaj Kajuha in tako postal del tretje generacije slušateljev, ki je pozneje mnogo pokazala. Na akademiji za igralsko umetnost je predaval cvet slovenskega igralstva, cvet gledaliških izvedencev, med njimi tudi Josip Vidmar. Miha je bil navihan študent, zato je štipendijo prejemal samo prvo študijsko leto. Namesto da bi statiral v ljubljanski Drami, je sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču, zato je dobil opomin: »Sprejeti ste v nadaljevanje študija na Akademiji - drugi letnik - pod izrecnim in strogim pogojem, da v bodoče za čas študija ne nastopate več na amaterskih in sličnih odrih, ker to škodi Vašemu strokovnemu napredku. Prosimo Vas, da o tem pogoju obvestite tudi Sindikalno gledališče Jesenice …«

Diplomsko predstavo v letu 1952 so mladi igralci tretje generacije uprizorili tudi na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu s predstavo Margareta in pred odprtim odrom doživeli kar 16 aplavzov po 15 minut in osvojili tako publiko kot medije, zato so sledila vabila na gostovanje v Bern, Zürich, Frankfurt. Po diplomi iz dramske igre je Miha moral »odslužiti« štipendijo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor v času enega leta. Leta 1953 je pričel sodelovati s slovenskim gledališčem v Trstu. Napet politični položaj v Trstu je narekoval Slovenskemu narodnemu gledališču za svobodno tržaško ozemlje, da je obnovil uspešno Žižkovo Mikovo Zalo v režiji Jožeta Babiča in predstave so igrali po okoliških krajih. Pojavil se je tudi klic ljubezni in tako se je Miha 15. septembra 1955 v Ljubljani poročil s Štefanijo Drolc. Pet tržaških sezon sta bila tudi odrska partnerja. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57, sledilo je Eksperimentalno gledališče. Filmska kariera pa se je začela v letu 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča v eksperimentalnem gledališču V krogu in kasnejšo adaptacijo TV Ljubljana. Režiser Jože Babič je na osnovi te adaptacije Miha Baloha izbral med številnimi kandidati za glavno vlogo Aleša v filmu Veselica. To je bila Mihova druga filmska vloga, prvo je imel v Svet na Kajžarju v času študija. Sledile so ponudbe in sodelovanje v filmu Signali nad mestom, Ples v dežju, Dva. Temu primerno pa so sledile tudi nagrade in priznanja, začel se je Mihov filmski boom. Morda informacija, da so leta 1963, ko so snemali zgodovinski spektakel Nevesinjska puška, igralca Miha zavarovali za takratnih 120 milijonov dinarjev zaradi kritičnih ali nevarnih prizorov. Resnično je igral v vseh prizorih brez dvojnika. Od leta 1967 se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni, v nemških filmih o Vinnetouju, francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša …

Na Jesenicah pa je v letu 1954 več tisoč gledalcev ob občinskem prazniku v letnem gledališču Ukova napeto spremljalo predstavo Polom. Miha je igral Jurmana, delavskega zaupnika, in s svojo igro resnično izstopal.

V letu 1970 so posneli televizijski projekt Vodnik po Ljubljani z Mihom v glavni vlogi, ki je po končanem snemanju ostal »pozabljen« v bunkerju in še ni bilo projekcije niti danes po skoraj štirih desetletjih. Miha je postal tudi sodelavec radijskih valov, od mariborskega in tržaškega do Vala 202. Po filmih je sledilo sodelovanje na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.

Mihovi filmski arhivi so ostali v 13 evropskih državah, lahko bi dobil tudi več priznanj ali zahval za življenjsko delo (vsaj častni občan Jesenic je postal), toda očitno je v vsakem sistemu nekaj zavor, da tega ni. Tudi v času skupne države je lepo zapisal: »Ponosen sem, da sem bil skojevec, kajti skojevec je bil lahko samo najbolj hraber mladinec, tisti, ki je največ naredil. Med vojno ni bilo kot danes, ko nekateri vstopijo v ZKJ pri petdesetih zaradi karierizma in ne zaradi prepričanja. To pa je ravno tako, kot če bi jaz šel v partizane trideset let po vojni!« Citat je iz leta 1979, a je primeren tudi za današnji čas. Mihu Balohu vse priznanje in čestitke za prehojeno pot mednarodnega filmskega, gledališkega in tudi osebnega junaka!