Zadnja minuta

Nekega lepega dne, ko sem sedela na sončku in srkala še zadnje požirke že skoraj hladne kave, sem razmišljala, kakšen fenomen smo človeška bitja, saj obstaja tisoč stvari, ki jih lahko naredimo v zadnji minuti, ...

Na primer. Ženske smo se sposobne hkrati oblačiti in se naličiti in nihče ne bo posumil, da smo za to porabile ravno zadnjo minuto, … Svet (beri moški) pa od nas vsak trenutek pričakujejo, da bomo lepe, popolne, kot bi pravkar izstopile iz naslovnice revije Vogue.

In v času, ki nas je tako okupiral, so prav te zadnje minute najbolj pomembne. Za kaj jih namenimo in s kom jih delimo. Če pa smo malo čarovniki, jih lahko podaljšamo v eno uro, dve ali pa jih razpotegnemo v neskončnost.

Ampak prav zadnja minuta je tako pomembna, saj velikokrat prinese odločitve, ki na naše življenje vplivajo dolgoročno in so tako rekoč nepopravljive.

V občini, kjer preživljam tako dragoceni čas svojega življenja, so te zadnje minute tako zabrisane in skrite, da za stvari, na katere bi imeli pravico vplivati, izvemo takrat, ko je škoda že narejena in nepopravljiva. In to nas, katerih srce vsaj še malo utripa s krajem, zelo prizadene in boli, … In ko je teh bolečin že malo morje, postanemo neobčutljivi ali se pač samo delamo, da nas te stvari ne ganejo.

V dolini smo ljudje, ki nam res ni vseeno in se trudimo izkoristiti moč zadnjih, za nekatere že izgubljenih minut, da bi preprečili projekte, ki bi nam tako ljubi kraj samo popačili, iznakazili, in s tem ne bi prizanesli za enkrat še ne preveč okrnjenemu kraju, ki naj bi bil v prvi vrsti turističen in ne nekakšen “muzej na prostem”, ki bi nudil ogled apartmajskih hišic, ki že tudi po obliki ne sodijo v predalpski svet, ... Mogoče pa smo spregledali dejstvo, da morda želimo (beri-želijo) doseči Guinnessovo knjigo rekordov po največjemu številu zgrajenih in nezasedenih apartmajev na število prebivalcev?

Mislim, da ni potrebno imeti posebne strokovne izobrazbe, da človek vidi, da stvari niso take, kot bi bilo prav, da so, saj samo en sprehod skozi dolino pove preveč, če le malo opazuješ stvari okrog sebe…

Moja želja je, da bi bili krajani zadovoljnejši in da v njihovih očeh ne bi vedno znova uzrla nemoči in žalosti. Mislim, da je prišla naša zadnja minuta in da je prišel čas, da prisluhnemo drug drugemu; sosed sosedu, sodelavec sodelavcu, župan krajanu in mislim, da bi nove rešitve kar vzklile kot trobentice spomladi in problemi bi skopneli, kot bodo skopneli ostanki snega letošnje zime.