Sto kilometrov miže

Vožnji s PVC prvo šipo proti bleščečemu soncu bi lahko rekli v miže.

Obstali smo torej na parkirišču sredi Litve. Brez prvega vetrobranskega stekla z ne prav jasno sliko, kje in kako bomo prišli vsaj do nadomestka. Mariusov prijatelj Audrius, zanimiva ta litvanska imena, mar ne, ki živi v mestu Šiauliai, le 60 kilometrov od našega dogodka po glavni cesti nazaj, nam je po telefonu obljubil pomoč s pleksi steklom. Sicer smo se začudili, kje je dobil ravno prav velik pleksi za spačka, a se o »ponujenem konju« nismo dosti spraševali. »Ja, seveda pridemo!« smo se razveselili. Staretovi so takoj obrnili nazaj, naša družina pa brez stekla naprej proti baltski obali, zastavljenemu cilju za tisti dan naproti. »Se vidimo zvečer v enem od kampov na obali. Čav.«

Proti obali torej. Da vse skupaj le ne bi bila vožnja z motorjem, sva z Ingrid na prazno mesto namesto stekla nalepila dolg polivinil. Premalo kompaktno, zato sva nalepila dvojno dolžino. Medtem ko smo se v delovni vnemi vsi trije ukvarjali z našo novo »šipo«, se je na parkirišče pripeljal Audi, nas dvakrat obkrožil in se ustavil deset metrov od nas. Izstopil je moški pri petintridesetih, urejen, v »Murini obleki«, nekakšen japi, in nas nekaj časa gledal. Nismo se pustili motiti, Zala Julija pa je vendarle prekinila tišino z: »Zakva nas pa tist'le tam gleda?« »Še tega se nam manjka pomislim, nakar tip vljudno vpraša, bolj nakaže z rokami, če nas lahko fotografira. »Ti samo fotografiraj. Noben problem,« se oddahnemo, zalepimo še zadnjo luknjo polivinila in se odpeljemo.

Za dobrih sto kilometrov do mesta Palanga smo porabili več kot dve uri in pol. Vožnja proti zahodu in zahajajočemu soncu je bila pravo mučenje za oči. Polovico vidnosti je vzel polivinil, dodatnih 30 odstotkov bleščeče sonce, 10 odstotkov večerni mrak. Videl sem komaj kaj, zato je kažipote in druge napise Ingrid brala skozi stransko okno. Da o večnem makadamu niti ne govorim. (prihodnjič: Pleksi na osem vogalov)