Goveda kot iz risanke

Na domačiji pri Kosu v Kladju so se odločili za rejo dolgodlakega škotskega višavskega goveda, ki spominja na like iz risank.

Kladje – »Za škotsko višavsko govedo sem se odločil pred dvema letoma, saj so izredno učinkoviti pri preprečevanju zaraščanja travnikov. Pri vseh površinah, kjer smo prej ročno kosili, to sedaj ni več potrebno,« odločitev za neavtohtono pasmo utemeljuje Viktor Štremfelj, po domače Kos iz Kladja v Poljanski dolini, ki je eden izmed štirih rejcev te pasme v tem delu Gorenjske. Trenutno pase osem glav govedi na treh hektarjih travnikov, a hkrati upa, da se bo površina s pomočjo goveda povečala na pet hektarjev. V preteklih desetletjih so se travniki povprečno zaraščali po hektar na desetletje.

Prav zaradi čiščenja je Kos pred dvema letoma kupil šest govedi, danes ima že dva domača, še letos pričakuje štiri nova teleta. Za naše kraje so zares posebni, saj se že skotijo z dolgo dlako. »Nobenih težav nimam z njimi. Ko so se navadili na nas, je bilo celo lažje kot s tradicionalnimi pasmami,« razloži Viktor. Škotsko višavsko govedo ni nikoli v hlevu, saj jim sneg oziroma nizke temperature ugaja, bolj jih muči poletna vročina. Takrat jim mora gospodar zagotoviti senco in veliko vode, že ob našem obisku zelo mirno govedo pa je v vročih dneh še bolj pri miru. Domačih ljudi se navadijo, tujih pa ne vidijo radi v ogradi in se jih bojijo. Ne napadajo, ampak oddivjajo proč. Tako se je že zgodilo, da so pretekli cel Žirovski vrh.

Štremfljevi imajo v hlevu še dve kravi ciki, ki sta le za mleko, medtem ko je ostala čreda za pleme in meso. »Čez leta bomo videli, koliko jih sploh lahko imamo, vendar so se doslej škotska goveda izredno dobro obnesla,« pravi gospodar Viktor, ki poleg travnikov - pašnikov obdeluje le še vrt, sicer pa se ukvarja z gozdarstvom. Ko gospodarja pobaramo, ali je škotsko višavsko govedo mešanica koz in ovc, se gospodar zasmeji in pravi: »Popasejo vse tako kot koze, le lubje pustijo, le po značaju niso tako trmaste. Tudi dlako imajo kot ovce, vendar je ne strižemo, le češemo jo.«