In memoriam: Dr. Janez Drnovšek 1950-2008

Sobota zvečer. Z drugimi žalujočimi se po stopnišču predsedniške palače spoštljivo pomikam proti kristalni dvorani, da se v svetu minljivosti v mislih še zadnjič srečam z Janezom Drnovškom. Tu in tam si obrišem solzo, preden mi zdrsi po licih. Nisem edina. V veličastju tišine skušam pri sebi za trenutek zadržati in doumeti eterično samost njegove duše, ki lebdi nad menoj, ko me sredi lanskega junija v tej isti predsedniški palači s svojimi izkušnjami in spoznanji hrabri v premagovanju moje bolezni.

Dano mi je bilo in v veliko čast mi je, da sem pokojnega slovenskega predsednika spoznala v različnih vlogah. Kot politik mi bo ostal v spominu po skrivnostnem nasmehu, s katerim je, vsaj sama sem tako dojela, na svojevrsten način omilil za njegovo politično osebnost pregovorno trezno hladnokrvnost. Ko mi je v tej isti družbeni vlogi na gradu Strmol z neprikrito rahločutnostjo pripovedoval o svoji bolivijski izkušnji, ki jo je domača javnost po krivici prezrla ali se ji celo posmehovala, in o valu navdušenja, ki ga je doživel med tamkajšnjim prebivalstvom, pa me je prešinilo prijetno spoznanje, da v globini njegove tuzemskosti vendar dominira čutnost, ki daleč presega njemu lasten in legendaren nasmeh.

Kadarkoli sva se srečala, me je osupnil. S superiornostjo ali s ponižnostjo. S hladnostjo ali z milino. Z redkobesednostjo ali s filozofsko zgovornostjo. Z brezizraznostjo ali z iskrivo hudomušnostjo. S prirojeno elegantnostjo in z nevsakdanjim šarmom. Izdal ga je en sam pogled ali ena sama misel; denimo, ta, da ženske znamo biti presenetljive. Z vsako od teh lastnosti pa je hote ali ne sogovorniku dovolil vstopiti v njegov svet čutne zasebnosti.

Zadnjič me je osupnil junija lani, ko me je v predsedniški palači sprejel na zasebni obisk. Takrat me je presenetil z zaupanjem in z vero v vsemogočnost Višjega in Dobrega. Ponižno je priznal moč in voljo Višjega, da kroji našo tuzemsko usodo ali, kot je rekel: "Nikomur ni dano vedeti, koliko časa mu je na tem svetu odmerjenega. Niti tega ne vemo, zakaj smo tu." In vendar bi bilo zmotno prepričanje, da se je pokojni slovenski predsednik prepustil Usodi. Nasprotno. O življenju v nam znanem svetu je govoril s toliko vneme in s toliko volje, da si je sogovornik ustvaril o njem vtis, da je nepremagljiv in da se je odločil svoj čas materialnega bivanja odmeriti sam. Zato me je resnično zadnjič in dokončno osupnil v soboto zjutraj, ko so z urada nekdanjega predsednika države slovenski javnosti sporočili žalostno resnico, da je Janez Drnovšek v krogu najbližjih na svojem domu na Zaplani umrl.

Bolj ko se je predsednik razdajal in razkrival domači in mednarodni javnosti, večja uganka je postajal, kar je dejansko paradoks njegove resnice ali resnice o njem. Svet brez njega bo drugačen. Vendar. Svet predrugači sleherno rojstvo in sleherna smrt. Zatorej: na snidenje v večnosti, gospod predsednik. Verjamem, da je šele tam, kamor se je Vaša duša preselila, vse razumljivo in vse dojemljivo.