Bohinjski knežji kamen - pomnik gledališke kulture

V Bohinju imamo približen posnetek knežjega kamna, ki stoji v vaškem središču Pod lipo v Srednji vasi.

Sloviti knežji kamen – ta davni pomnik slovenske državnosti – se je že zdavnaj preselil z Gosposvetskega polja v Koroški deželni muzej v Celovcu. Od tam pa ga je koroški deželni glavar Jörg Haider dal leta 2005 prepeljati v palačo koroške deželne vlade. Povod je bila gotovo njegova upodobitev na slovenskem evrskem kovancu za dva centa. Koroška deželna vlada je zahtevala, da moramo knežji kamen umakniti s kovanca, ker gre za osrednji simbol njihove zgodovine. Že leta 1991 so zagnali vik in krik, ko se je knežji kamen pojavil na slovenskih plačilnih bonih. Obakrat je koroška deželna vlada sprejela resolucijo in slednjič z njo še posebej pritisnila na avstrijsko zvezno vlado, naj poskrbi, da bo knežji kamen izginil s slovenskega novčiča. To jim ni uspelo; knežji kamen pa je navsezadnje dobil mesto v dvorani grbov deželnega dvorca v Celovcu. Njegovo prvotno mesto pri Krnskem gradu pa je označeno samo z znakom haaške konvencije, s kakršnim označujejo kulturne spomenike. A koroški književnik Janko Messner in tržiški arhitekt Nace Primožič sta pobudnika za postavitev replike knežjega kamna na omenjenem kraju. Vendar je tudi ta ideja naletela na »huda« ušesa.

Tudi bohinjski knežji kamen prestavljajo

V Bohinju pa imamo približen posnetek knežjega kamna, ki stoji v vaškem središču Pod lipo v Srednji vasi. Ob lanski obnovi tega vaškega jedra je zbudil še večjo pozornost, ker so ga prestavili na apartnejše mesto in ga osvetlili kot muzejski eksponat. Tudi bohinjski knežji kamen doživlja usodo prestavljanja. Najprej je bil postavljen pod šolsko jablano v Srednji vasi. Ko pa so šolo prenavljali, sta se morala oba z jablano umakniti; knežji kamen so preselili na zanj primernejše mesto pri kapelici pod vaško lipo.

Kako je prišel pred šolo ta simbol slovenske demokracije, pa mi je povedal sam »avtor« Tone Kopčavar, ki je bil po vojni upravitelj »srenjske« šole. Bil je navdušen ljubitelj gledališke umetnosti in vseskozi je prijateljeval z znamenitimi slovenskimi igralci. Eden izmed njih je bil njegov sošolec Stane Sever; vsako leto je bil na počitnicah v Srednji vasi, z družino pa je prenočeval kar v eni izmed učilnic naše šole.

Poslednje ustoličenje

Leta 1947 se je Kopčavar s svojo ženo in še nekaterimi učitelji lotil velikega gledališkega projekta in še isto leto so vaščani iz treh vasi uspešno odigrali veličastno igro Poslednje ustoličenje. Napisal jo je France Brenk, izšla pa je leta 1935 ob 15. obletnici plebiscita. Igra je potekala na prostem, zanjo so potrebovali konje, vole, vozove itd. Vilma Mlakar iz Češnjice mi je povedala, da je njen mož napeljal razsvetljavo okoli šole. Za uprizoritev je bilo potrebnih okoli dvesto ljudi, iz šolske kronike pa izvemo:

Poslednje ustoličenje, pri katerem je nastopalo okrog 80 ljudi iz Srednje vasi, Češnjice in Studorja, smo uprizorili pred šolo ob obilni udeležbi gledalcev iz vsega Bohinja. Učiteljstvo je sodelovalo z režijo in igranjem. Poseben uspeh je žel tov. učitelj Brezovar Bojan v vlogi žida Arnolda.

Bohinjci se še dandanašnji spominjajo, kdo je nastopal v tej igri, ki je uprizarjala zadnje ustoličenje karantanskega vojvoda po starodavnem obredu. To se je dogajalo leta 1414 znotraj obzidja Krnskega gradu. Zadnji se je dal ustoličiti Habsburžan Ernest Železni, ki pa ni več razumel slovenščine, torej uradnega jezika nekdanje Karantanije. Hotel se je prikupiti preprostemu ljudstvu, ki je še upalo v poštenje in pravico, a je že dolgo ni uživalo po »stari pravdi«, o čemer sta pričala knežji kamen in vojvodski prestol pri Gospe Sveti. Prvi kot simbol politične in drugi kot simbol sodne oblasti. Kneza in vojvoda Ernesta je igral Jože Dobravec, po domače Rožman iz Češnjice. Oblast je sprejel iz rok koseza oziroma knežjega kmeta Šateja, ki ga je imenitno odigral znani bohinjski igralec Valentin Dobravec, Branc9k iz Češnjice. Njegovega sina Jurija je igral Franc Škantar, Tončov izpod Studora. Politično so ga hoteli »gosposko« oženiti, a ko je spoznal njihovo nakano, se je vrnil k svojemu kmečkemu dekletu Hanki, ki jo je odigrala Cilka Pekovec, por. Sodja iz Srednje vasi.

Zanimiva je bila tudi vloga Židinje Sare, ki je stregla po gradovih. Morala je jahati konja in Štefka Svenšek (roj. Pekovec), ki jo je režiser imenitno izbral za to vlogo, mi je pripovedovala:

»Skrbev me j jahat konja, k ni imov sedla, le na koco s'm tok postran s'deva. Pa v doj'h oblekah smo bli, pa vasulje smo imel; to so vse z Lj'bljane dobil'. Zgovarjal smo s, če b anga pametn'ga konja dobil. Potle smo se na Šoštarjovga s F'žine spomn'l, k j' biv mer'n pa ž' b'lj star, da s'm se mav učiva jahat'. Žid Arnoldj' za mano hodov, pa vs'h sort m' j govorov. Pa kuj j' bo fanj, k j' zvonivo pa nab'javo. Z učenjam vloge ni bo v'lik deva; največ prprave j bo s t'm konjam. Š' dog so m potle rekl' Sara.«

Tudi Frančiška Pekovec izpod Studora mi je pripovedovala, kako je bila ta igra imenitna. Ni se mogla dovolj načuditi, koliko ljudi je prišlo, pa kako so jezdili konje na vse strani, do cerkle, v vopo, gor, dol, s'm 'n tja, na vse strani! … Pa kuj j' lpo nab'javo (pritrkavalo)!

Prizorišče ob knežjem kamnu

Glavno prizorišče pa je bilo ob knežjem kamnu. V navodilih za režiserje piše, da mora na prizorišču rasti drevo, knežji kamen pa naj bi bil samo kulisa. A Kopčavar se je odločil za »pravega« in si s tem nakopal predvsem veliko dela.

Kamnosek mu je pripeljal valj, ki ga je bilo treba do konca obdelati, zato je upravitelj klesal in klesal, da je prišel do njegove približne podobe. Ni ga utegnil dokončati, izklesal je samo nekaj navpičnih utorov, ki so »gledali« proti gledalcem, in kakršni so značilni za jonski steber, iz katerega je koroški knežji kamen. Gre namreč za obrnjen spodnji podstavek stebra, ki so ga našli v bližnjih ruševinah nekdanjega rimskega mesta Virunuma.

Začudila pa sem se, da se Tone Kopčavar kljub veliki prizadevnosti ni držal prave velikosti knežjega kamna, ki meri v višino 65 centimetrov, premer stebra je 62 centimetrov, premer podstavka pa različni strokovnjaki merijo od 87 do 90 centimetrov. Toda v Brenkovih navodilih za režiserja sem našla Kopčavarjeve mere (višina približno 43 centimetrov in premer 58 centimetrov). Zgornja ploskev je elipsasta in ni širša od stebra, od nje jo ločuje samo 8 do 10 centimetrov širok utor.

Premišljevala sem, kako bi bilo imenitno, če bi Poslednje ustoličenje znova uprizorili v naši samostojni Sloveniji. Saj se je ta davni sen o svobodi trdoživo prenašal v slovenskih genih iz roda v rod prav iz te stare karantanske demokracije in samozavesti do današnjih dni. Zato ne preseneča, da je gosposvetski obred slovenskega plebiscitarnega ustoličevanja na knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posredno vplival tudi na ameriško ustavo, ki temelji na Jeffersonovi Deklaraciji o neodvisnosti iz leta 1776.

Štefka Svenšek mi je pripovedovala, da so po desetih letih želeli znova uprizoriti Poslednje ustoličenje, a ni šlo. Morda pa so se že toliko oddaljili od vojne in žrtev za svobodo, da jim sporočilo igre ni več tako zelo »šlo do srca«. Pa tudi stare vrednote prave demokracije, poštenja in zvestobe so bile v povojni politiki na vnovični preizkušnji.