Otroška peresa

Otroštvo mojega atija

Atija sem spraševal, kako je bilo v njegovem otroštvu.

Imel je enega brata. Živeli so na Češnjici v bloku. Oblačili so se podobno kot sedaj. Mama je včasih nosila krilo, danes pa ima večkrat hlače. Ati se rad spomni, ko so po en teden spali v šotoru. Doma je moral paziti brata, med počitnicami kuhati kosilo, pospravljati, delati na vrtu. Najprej je hodil v šolo v Železnike, potem v gimnazijo v Kranj, nazadnje pa na strojno fakulteto v Ljubljano.

Bil je priden otrok. Včasih pa so se pritoževali, ker so otroci zunaj naredili škodo. Pri starših mu je bilo všeč razumevanje in da so hodili v bazen in na izlete. Na počitnice so v glavnem hodili na morje na Molat. V prostem času je bil zunaj in s prijatelji delal bunkerje, se šel ravbarje in žandarje in se vozil s kolesom.

Atijevo otroštvo se v marsičem razlikuje od mojega. Bil je veliko več zunaj in je veliko več pomagal pri hišnih opravilih.

Aljaž Ambrožič, 5. r, PŠ Dražgoše

Ljubezen

Ljubezen je kot bonbon …

Ko ga odviješ, takoj dojameš vonj,

njegov okus pa je včasih le beden poskus.

Se pa zgodi, da potem ko izhlapi,

se ljubezen še enkrat na novo rodi.

Takrat v še večjem čaru zažari

in nov, še lepši odnos zgradi.

Pa tudi če ljubezen se preneha,

naj opravljanje partnerja ne bo ti uteha.

Ne obžaluj narejenega,

saj veš, da vse je bilo le iz ljubezni,

čeprav nas včasih prizadene bolj kot številne bolezni.

Pa vseeno!

Glavo pokonci, z nasmehom na obrazu

v novo jutro zavij

in zvečer mirne vesti zaspi.

Nastja Bojić, 9. a, OŠ Stražišče