Iz starih časov: Krst nekoč in danes

Zadnjič smo videli, kako bi se bila ena od davnih gorenjskih "botrinj" skorajda nesrečno končala.

»No, te vrste slučaj – vsaj upamo tako – je bil seveda edini. Tem češče se je pa dogajalo, da so na botrinjah popivali čez mero ter si s tem kvarili zdravje in zapravljali težko prisluženi denar. A kakor sem že omenila, se je ta nelepa in škodljiva razvada zadnja leta skoro do cela odpravila. Danes opravijo botrinjo s par kozarci vina in še to le vsled pravde, katero smo podedovali po svojih dedih.«

Sicer pa smo še vedno pri krstu, kakršen je bil na Gorenjskem pred 1900. Navedimo še nekaj utrinkov. »Ako otrok pri krstu joka, je dobro znamenje, da bo zdrav, krepak, vesel in bo dolgo živel. Zato je umljivo, da botri kar nič ne skušajo tešiti malega kričača, češ: le zacvili le, se boš pa pozneje tem raje smejal!« In še: »Tisti dan, ko je dete krščeno, pošljejo botri detetovi materi 'pogačo'. Pod imenom pogača je mišljena velika štruca belega, na mleku umešenega kruha, gotovo število jajec, nekaj zrnate kave, cvrtja in ena kokoš ali petelin. Hišni očka pa priskrbi vederce vina, s katerim se potem krepi mlada mati. Ker pa Gorenjke na splošno niso udane vinu, zato otročnica vino pošteno deli s svojim možem.« Tako je tudi prav in upam, da je v večini primerov še danes podobno. »Osmi dan po porodu gre mati – ako je že dovolj krepka seveda – z detetom v cerkev. Otroka ji nese babica. Tam prisostvuje sv. maši in ob užgani sveči prosi božjega blagoslova sebi in otroku.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928).

Tako je bilo torej nekoč. V 20. stoletju pa so se tudi pri krstu zgodile velike spremembe. Povzame jih Slovenski etnološki leksikon (SEL, izšel 2004), ki v geslu krst le-tega najprej opredeli kot »obred, pri katerem otrok uradno dobi ime; zakrament, s katerim je posameznik sprejet v versko skupnost kristjanov«. Sledi opis sprememb. »Otroka so h krstu do 2. sv. vojne nesli botri, straši niso bili zraven. V imenu krščenca – novorojenca odgovarjajo in se zaobljubijo botri, odrasel krščenec odgovarja sam. Otroka so nekoč krstili prvi ali drugi dan po rojstvu, zadnja desetletja počakajo tudi več mesecev. V župnijah imajo radi skupinski krst več otrok med družinsko mašo, največkrat na določeno nedeljo v mesecu. Do 70. let 20. stoletja so pri krstu imeli glavno vlogo botri, pozneje je ta prešla na starše, botri so sicer zaželeni kot priče, niso pa več nujno potrebni.«

Vloga botrov torej ni več glavna. Kaj pa botrinja? SEL jo razlaga pod geslom »botrina«. To je »krstna gostija, ki jo priredijo takoj ali nekaj dni po krstu; nekdaj je botrina izražala sprejem otroka v družbo in so se je udeležili tudi drugi vaščani, zdaj je slavje družinsko«. »Botrin(j)o pit« pa »so šli botri takoj po krstu v gostilno; šega je bila predvsem tam, kjer je bila farna cerkev oddaljena od vasi, živa je bila še v 19. stoletju«. Ja, je že tako: botri so še, botrinje pa …