Ko se pred očmi odvija zgodovina

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 8. februar 2008 / 06:00

Ameriška odpravnica poslov Maryruth Coleman v Sloveniji službuje od leta 2005, od lanskega poletja, ko se je iztekel mandat petemu veleposlaniku ZDA v Sloveniji Thomasu B. Robertsonu, je pooblaščena kot vodja misije. Ta teden je ugledna gostja obiskala uredništvo Gorenjskega glasa.

Maryruth Coleman se je ameriškemu zunanjemu ministrstvu pridružila leta 1987, njena prva diplomatska služba je bila v Nigeriji, potem je z vmesnimi postanki v Washingtonu službovala tudi v evropskih državah. Kot zanimive omenja izkušnje, ko je delala na ameriškem veleposlaništvu v Moskvi (1991- 1993), saj je tedaj v Rusiji prihajalo do velikih sprememb, razpadla je Sovjetska zveza. Vznemirljive čase, ko imaš občutek, da se pred tvojimi oči odvija zgodovina, je doživela tudi med službovanjem v Latviji (1997 -2000), ko se je v tej mladi državi začenjalo dolgotrajno obdobje priprav na članstvo v zvezi NATO in Evropski uniji. Po vrnitvi v Washington je delala v uradu za zadeve Evropske unije, kjer je sodelovala pri oblikovanju politike odnosov med ZDA in Evropsko unijo. Diplomatsko službo v Sloveniji je nastopila leta 2005 kot namestnica vodje misije. Dokler še ni imenovan novi veleposlanik ZDA v Sloveniji, opravlja vlogo odpravnice poslov.

Za uvod v najin pogovor najprej morda neprijetno vprašanje: kako bi komentirali nedavne dogodke, ko naj bi v pogovorih med vašo in slovensko diplomacijo ZDA skušale vplivati na to, kako naj Slovenija vodi svoje predsedovanje Evropski uniji?

»Naš odgovor na to je zelo preprost: imamo izjemno kolegialne odnose s Slovenijo. Imamo normalen diplomatski dialog s Slovenijo in drugimi partnerji v Evropski uniji. Preprosto izmenjujemo svoja stališča, kar pomeni, da želimo po eni strani slišati, kaj ima povedati Slovenija, in po drugi strani tudi sami želimo izraziti svoj pogled. To je normalna diplomacija in to je moj komentar na dogodke, ki jih omenjate.«

Verjetno tudi v ZDA prihaja do odtekanja zaupnih informacij, kakor naj bi se zgodilo v tem primeru. Kako na takšne primere reagira ameriška vlada?

»Zelo preprost odgovor je, da verjamemo v demokracijo, kjer je vlada izvoljena, da uveljavlja zakone, med drugim tudi tiste, ki zadevajo mednarodne odnose. Vsaka vlada pa je odgovorna ljudem in tako med tema dvema poloma poteka dialog. Ta je pogosto tudi zaupen. V demokratičnih deželah pa v človeških zadevah lahko pride tudi do takšnih situacij. Vendar mislim, da je pomembno, da nadaljujemo z vzdrževanjem dialoga.«

V svoji diplomatski karieri ste službovali tudi v baltskih državah, ki so hkrati s Slovenijo vstopile v Evropsko unijo. Kakšne podobnosti vidite med Latvijo in Slovenijo?

»Podobnosti so v velikosti (v obeh primerih gre za majhni deželi z majhnim številom prebivalstva) in v perspektivi, ki jo imata v mednarodnih odnosih. Veliko majhnih dežel v Evropi je imelo težave v doseganju svoje neodvisnosti, ker so v zgodovini nad njimi dominirale večje in močnejše sosede. Tako v Latviji kot v Sloveniji sem začutila, da so zaradi ljubezni do svojega jezika in kulture ohranili lastno identiteto in verjamem, da je v obeh državah (kot tudi v preostalih dveh baltskih) v ljudeh tudi zaradi tega občutka obstajala želja po neodvisnosti. Obe državi sta sedaj tudi članici EU in imata v okviru te skupnosti možnost za napredek. Sedaj gredo naprej in prispevajo k raznolikosti in drugačnosti v skupni evropski izkušnji.«

Kakšne pa so razlike?

»Ne da bi se močneje poglabljala v zgodovino, lahko rečem, da je bila izkušnja komunizma v baltskih državah ostrejša od vaše. Veliko Slovencev mi je povedalo, da so v času komunizma lahko potovali in tudi v tistih časih čutili, da so del Evrope. V baltskih državah je bila ločenost od Evrope močnejša. Ob potovanjih po Latviji med svojim službovanjem pa sem dobila vtis, da je tam kolektivizacija podeželja pustila velike posledice. Zaradi nje je bilo življenje na podeželju težko, ljudje so ga zapuščali, tam danes ne vidiš lepih vasi, kakršne so v Sloveniji, kjer je preživelo več tradicionalnih stvari kot v Latviji. Pri vas se vidi, da imajo ljudje radi svoje domove na podeželju in jih vzdržujejo, medtem ko so mladi v mnogih drugih državah podeželje zapustili, se naselili v mestih, ki so ogromna, podeželje pa se ni razvijalo naprej.«

Kako dobro ste v dveh letih opravljanja diplomatske službe v Sloveniji spoznali našo deželo, njene kraje, ljudi, jezik …?

»Moji osebni interesi in moje delo mi dajejo priložnost, da potujem po Sloveniji. Najlepše stvari, ki jih imate tukaj, so zame različni festivali, dogodki, ki jih ni mogoče videti v nobeni drugi državi, na primer znamenito kurentovanje, martinovanje, proslavljanje slovenskega kulturnega dne, Tartinijev festival v Piranu. Diplomati v Sloveniji imamo pogosto priložnost za čudovita doživetja, da nas vaša vlada povabi, da preživimo kak dan na podeželju, se denimo udeležimo diplomatske regate v Izoli, kjer tekmujemo v jadranju. Vse to da čudovite izkušnje, ki jih ne pozabiš. Ob tem spoznavaš lepoto dežele, njene ekonomske uspehe, odlične izdelke (vino in pršut) in podobne stvari. Mogoče je oditi v gore, v prelepo dolino Soče ali v druge ogleda vredne predele, videti samostane, kmetije, obiskati gostilne … Ker ima Slovenija toliko raznolikosti v malem, ponuja veliko priložnosti za ogled.«

Lani ste po vodni ujmi obiskali tudi Železnike? Kakšni so bili vaši občutki?

»Slišala sem zgodbe neposredno od prizadetih v poplavah in ta doživetja so bila strah zbujajoča. V mestu je odnašalo mostove in omajalo temelje hiš, slišal si tragične zgodbe ljudi, ki so skušali reševati premoženje, ki ga jim je odnašalo pred očmi, lahko smo videli polje, polno uničenih avtomobilov … Neurje je bilo kratko, a škoda je bila strašna. Zelo smo sočustvovali s prizadetimi in veseli me, da smo lahko omogočili nekaj nujne pomoči mestu. Tudi zato, ker majhno mesto, kot je to, potrebuje vero svojih prebivalcev, da ima prihodnost. Upam, da se bodo našle rešitve, kako urediti okolje in obrežja rek, da ne bo več prihajalo do poplav, saj je mesto staro in lepo in bi bilo prav, da se ohrani.«

Še osebno vprašanje. Tudi vaš mož je diplomat, sedaj veleposlanik v Albaniji. Blizu, a hkrati daleč: kako to vpliva na vaše družinsko življenje?

»Lepo, da ste vprašali. Moj mož je poleti 2005 prišel skupaj z menoj v Slovenijo in tu preživel dve leti. Od lanskega poletja pa je veleposlanik v Albaniji in je zelo zaposlen v tej živahno razvijajoči se državi, ki prav tako želi postati del Evrope. Lahko sva hvaležna vašemu letalskemu prevozniku, ki ima direktno linijo med Ljubljano in Tirano, kar nama omogoča, da večkrat obiščeva drug drugega. To sva doslej nekako obvladovala. Sicer pa naj bi se moja diplomatska dolžnost v Sloveniji letos poleti iztekla in pričakujem, da bom potem nekaj časa preživela v Tirani, pozneje pa bova videla, kako naprej. Najini karieri sta vedno polni doživetij in naključij in ob tem lahko načrtuješ le za kako leto naprej.«

Zakaj po odhodu zadnjega veleposlanika Thomasa B. Robertsona ZDA še vedno niso imenovale novega veleposlanika v Sloveniji?

»Ko je lani pozno poleti veleposlanik Robertson zapustil Slovenijo, se je Bela hiša odločila, da bi v Slovenijo raje poslala političnega in ne kariernega veleposlanika in tako se je začelo odločati, kdo naj bi to bil. Kot se verjetno spomnite, je bil že predlagan prvi kandidat, vendar se je ponudilo mesto na Slovaškem, in ker je po rodu Slovak, je zaprosil, da bi želel službovati tam. Prva odločitev je torej spodletela, zato so začeli iskati drugo možnost. Decembra lani so že imenovali sedanjega kandidata, toda v našem sistemu je postopek tak, da o predlogu Bele hiše razpravlja senat, ki ima zaslišanje in potrdi imenovanje ambasadorja. Za ZDA je ta čas poseben, letos bodo volitve, senatorji so zelo zaposleni z različnimi zakonodajnimi nalogami, številni vodje senata pa veliko na terenu po poteh volilne kampanje. Na koledarju senata je vendarle v kratkem predvideno zaslišanje, tako da je v kratkem pričakovati tudi potrditev.«