Pokrajine: kdaj drugič

Projekt pokrajin, eden ključnih sedanje vlade, je obtičal v slepi ulici. Če sta si bili politični pozicija in opozicija še na začetku mandata, ko je bilo treba zaradi pokrajin spremeniti ustavo, precej soglasni, se je pri sprejemanju temeljne pokrajinske zakonodaje zalomilo.

Pri spremembi ustave, ki je v temeljni državni akt vnesla regionalizacijo Slovenije, je bila v državnem zboru dosežena dvotretjinska večina. Takšna bi bila potrebna tudi pri sprejemanju zakona o ustanovitvi pokrajin, ključnega v paketu šestih zakonov, vendar se to na petkovem glasovanju v državnem zboru ni zgodilo. Opozicijske stranke so glasovale proti zakonu in si s tem prislužile očitek koalicije in ministra Ivana Žagarja, pristojnega za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, da si opozicija v resnici ne želi decentralizacije Slovenije, ki jo je doslej vsaj načelno podpirala. S tem naj bi po njegovih besedah več kot polovici Slovenije odtegnili možnost, da se hitreje razvija. Predlagatelji pokrajinske zakonodaje kot temelji razlog, zakaj bi moralo v Sloveniji priti do ustanovitve pokrajin, namreč navajajo dejstvo, da se sedaj posamezni deli države neenakomerno razvijajo. Razmerja v razvitosti so 1 proti 2, spremljanje rasti bruto domačega proizvoda v posameznih delih Slovenije pa kažejo, da se bodo razlike še povečevale. Ljudje v okoljih, kjer je BOD pol nižji kot drugod v Sloveniji, imajo slabše življenjske pogoje, po mnenju predlagateljev pa jih je mogoče izboljšati tako, da Slovenijo razdelimo na pokrajine. Nanje bi država prenesla vrsto nalog in pristojnosti, z njimi pa tudi 1,2 milijarde evrov državnega denarja. To je kar 15 odstotkov državnega proračuna. Pokrajine bi imele tudi svoje izvirne prihodke, deležne pa bi bile tudi razvojnih spodbud, med drugim tudi iz evropskih virov. Obstaja dolg spisek nalog, s katerimi bi se ukvarjale in bi bile pri tem lahko učinkovitejše, kot je bila doslej država, hkrati pa močnejše, kot so bile v mnogih primerih občine, tudi ko so združile svoje sile. Bi denimo na pokrajinski ravni na Gorenjskem lahko hitreje rešili problematiko odpadkov, o katerih se gorenjski CERO neuspešno dogovarja že zelo dolgo?

Dvom o (prevelikem) številu pokrajin

Pokrajinska zakonodaja je zbujala mnogo dvomov, največ pa jih je bilo o številu pokrajin in o tem, kam naj sodijo posamezna območja. Vladna stran vztraja, da Slovenija potrebuje štirinajst pokrajin, kar je utemeljeno na obstoju sedanjih dvanajstih statističnih regij, tem pa sta dodani še dve novi pokrajini. Druga stran, med katerimi je tudi nekaj dvomljivcev iz koalicijskih vrst, je prepričana, da bi zadoščalo od šest do največ osem pokrajin. Ko smo se na začetku mandata sedanje vlade z ministrom za lokalno samoupravo Ivanom Žagarjem pogovarjali o razdelitvi Slovenije na pokrajine, smo v šali navrgli misel, da je katoliški Cerkvi na Slovenskem regionalizacija že uspela. Že nekaj let je razdeljena na šest škofij, utemeljila pa jih je na več temeljih, tudi gospodarskem. Minister Žagar takrat o primerjavi ni želel nič slišati, dejal je le, da Gorenjska na pokrajinskem zemljevidu Slovenije zagotovo bo (na cerkvenem je namreč ni). Namen te omembe ni, da bi želeli cerkveno ureditev nekritično preslikati na državno, čeprav bi se najbrž našle podobnosti v zakonitostih delovanja obeh institucij. Gre za to, da so tam uspeli ujeti škofije ravno v okvire tradicionalno zgodovinsko, geografsko, upravno (in še kako drugače) zaokroženih pokrajin. Pri regionalizaciji države pa človek dobi občutek, da gre za precej umetne tvorbe, v katere so ponekod združili območja, ki nimajo veliko skupnega, poleg tega pa so jim dali še čudna imena, ki so pri ljudeh zbujala slabo voljo. Predlagani sta Goriška in Istrsko-kraška pokrajina, ne pa tudi Primorska. In Štajerska je komaj dobila nazaj svoje dobro ime, potem ko so se tamkajšnji kleni prebivalci ujezili nad Podravsko pokrajino. Bi lahko Slovenija funkcionirala s pokrajinami Primorska, Gorenjska, Notranjska, Dolenjska, Celjska, Štajerska, Pomurje, Koroška in Ljubljano s posebnim statusom?

Ena ali dve Gorenjski?

Gorenjska je na vladnem pokrajinskem zemljevidu od vseh videti še najbolj logična. Ima zadostno velikost in število prebivalcev, geografsko je zaokrožena, tudi upravno, ima še kar zdrave gospodarske temelje. Če bi ji bile podobne tudi ostale pokrajine in bi bilo vseh skupaj res nemara le osem, bi se s takšno Gorenjsko sprijaznili tudi v osmih severozahodnih občinah. Tako pa so se župani zgornjegorenjskih občin v času razprave o prihodnjih pokrajinah zavzemali za svojo lastno. Če je v načrtu štirinajst pokrajin, zakaj ne bi bila še petnajsta? Dognali so namreč, da so te občine manj razvite od drugega dela Gorenjske in če bi bila pokrajina razdeljena na dve, bi bili ravno zaradi slabše razvitosti deležni večjega kosa razvojnega kolača. S slednjimi spodbudami bi namreč država prek pokrajin uravnavala razvojna nesorazmerja. Glasove nezadovoljstva pa je bilo slišati tudi z roba Gorenjske, iz tako imenovane podjetne regije, v kateri se občini Kamnik in Domžale družita s še nekaj manjšimi. Ob prvem predlogu, ki jih je uvrščal k osrednje slovenski pokrajini (z glavnim mestom vred), bi se ob Ljubljani počutili zapostavljene, ob sedanjem predlogu, ki je uvedel Kamniško-zasavsko pokrajino, pa s knapovsko druščino ne vidijo nič skupnega. Da bi se pridružili Gorenjski, jim že od nekdaj ni dišalo, sicer pa tega predloga tudi ni bilo v tokratni regionalni reformi. Očitno bodo v teh krajih neuspelih pokrajin še najbolj veseli in zadovoljni, da je vse po starem.

Je za pokrajine še kaj upanja? Minister Žagar verjame, da je mogoče še v tem mandatu doseči dogovor in projekt uspešno pripeljati do konca. Vendar je letos volilno leto in vprašanje regionalizacije in decentralizacije, ki bi sicer imelo svoj smisel, je še bolj spolitizirano, kot bi bilo kako navadno leto.