Dan, ko se počutimo slovensko

Dan, ko se spominjamo tistih, ki so v slovenski zgodovini dajali pečat slovenski kulturi, in dan, ko se tudi sami crkljamo v njenem naročju.

Kranj – Slovenski kulturni praznik je eden tistih redkih državnih praznikov, ki se vse, odkar so ga pred več kot šestdesetimi leti v času 2. svetovne vojne prvič praznovali na takratnem osvobojenem ozemlju v Črnomlju, ni spremenil ne po imenu ne po svojem bistvu. Sprva naj bi ga praznovali 3. decembra, v spomin na dan, ko se je France Prešeren rodil, a so ga zaradi nemške ofenzive leta 1944 prenesli na dan pesnikove smrti, 8. februar. Tako je ostalo vse do danes. Duhovno počutje Slovencev je na ta dan različno. Večina je najbrž v prvi vrsti vesela dela prostega dneva, ki nam v najboljši izvedbi, tako kot letos, predvsem podaljša prosti vikend. Še posebej, odkar imamo samostojno državo, pa nas je vedno več tudi takih, ki se na ta dan počutimo nekako »bolj slovensko«, ko smo ponosni na svoj jezik, kulturo in umetnost, na svojo državno samobitnost. To počutje oplemenitimo z lastnim kulturnim udejstvovanjem, se udeležimo katere od številnih kulturnih prireditev v državi ali pa svojo kulturnost dokažemo z obiskom katere od kulturnih institucij.

V teh dneh se spominjamo ljudi, ki so skozi narodovo zgodovino dajali pomemben pečat naši lastni kulturi, hkrati pa najvišje državne nagrade v kulturi, imenovane po Prešernu, prejemajo nove generacije glasnikov slovenske kulture doma in v svetu. Med njimi je skoraj vedno tudi kdo iz Gorenjske, lani skladateljica Urška Pompe, danes zvečer bo nagrado Prešernovega sklada prejel igralec Uroš Smolej. A kdo bi si upal vedeti, kje bi slovenska kultura bila danes, če se pred petsto leti ne bi rodil Primož Trubar. Njegov kip bodo danes odkrili v slovenskem knjižnem hramu Narodni univerzitetni knjižnici.