Povabilo na pogovor

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 6. februar 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 14. junija

Prijetnih presenečenj današnjega dne še ni konec. Ko odprem računalnik, me v elektronskem nabiralniku čaka pošta predsednika države. Neučakano jo odprem in v njej mi vodja predsednikovega kabineta sporoča, da me predsednik države v predsedniški palači pričakuje v torek ob dvanajstih. Pri vodji kabineta termin potrdim in se zahvalim za predsednikovo pozornost.

Predsednikovega povabila sem, kajpada, vesela. Po drugi strani pa se prvič, odkar sem dr. Janeza Drnovška prosila za sprejem, vprašam, kaj od nekoga, ki se je bil – tako kot sem se bila sama – prisiljen soočiti z rakom, pravzaprav pričakujem. Že res, da imam za predsednika države simbolno rečeno tisoč vprašanj, res pa je tudi, da mi na vsa ne bi mogel odgovoriti niti, če bi imel zame na razpolago ves dan. Poleg tega mi je kristalno jasno, da svoje življenjske preizkušnje ne morem deliti z nikomer na tem svetu in da moram formulo zanjo iskati izključno znotraj sebe. Ali, z besedami Louise L. Hay: »Čas je, da spoznate svojo moč in česa ste sposobni. Pojdite vase in odkrijte, kdo ste. Različna mnenja imamo. Vi imate pravico do svojih in jaz imam pravico do svojega. Ne glede na to, kaj se na svetu dogaja, se lahko trudite le za tisto, kar je za vas prav. Vzpostaviti morate stik s svojim notranjim vodstvom, saj je to modrost, ki pozna odgovore za vas. Ni si lahko prisluhniti, ko vam prijatelji in družina govorijo, kaj naj delate. Pa vendar so vsi odgovori na vsa vprašanja, ki jih boste kdaj postavili, že zdaj znotraj vas. Vsakič, ko rečete, ne vem, zaprete vrata svoji lastni notranji modrosti. Sporočila, ki jih prejemate od višjega jaza, so vam v pomoč in so pozitivna. Če začnete dobivati negativna sporočila, pomeni, da delujete iz ega in na ravni svojega človekovega uma, mogoče tudi iz domišljije, pa čeprav pogosto dobivamo pozitivna sporočila tudi s pomočjo domišljije in sanj. Pomagajte si, ko se za kaj odločite. Ko ste v dvomu, se vprašajte: je ta odločitev ljubeča; je v tem trenutku prava zame? Mogoče boste čez čas, čez kakšen dan, kakšen teden ali mesec sprejeli drugačno odločitev. Vendar si vsakič postavite ti dve vprašanji.«

Je mogoče, da sem, ko sem predsednika države prosila za sprejem, v resnici klonila? Je mogoče, da v človeku, ki je o svoji življenjski preizkušnji v določenem trenutku spregovoril javno, v resnici iščem tolažbo? Na obe vprašanji si odgovorim pritrdilno. Ja. V nekem trenutku sem klonila. Za trenutek sem si, pa čeprav na ravni nezavednega, zaželela tolažbe človeka z izkušnjami. Ne glede na to, se srečanja s predsednikom države odkrito veselim. Tudi, če sem predsednika države za sprejem prosila v trenutku nezaupanja vase, dojemam ta trenutek kot izbrisano in neponovljivo preteklost. (Se nadaljuje.)