Kako je umrl

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. februar 2008 / 06:00

Je že tako, da imamo svoj kulturni praznik na dan Prešernove smrti. Datum je splošno znan, manj pa se v širši javnosti ve o okoliščinah, v katerih se je pesnikova smrt zgodila. Zato morda ne bo neprimerno, če se jih spet enkrat spomnimo ...

Prvi zaresni soočenji s smrtjo je naš pesnik doživel poleti 1835, ko mu je utonil najboljši prijatelj Matija Čop, in leta 1842, ko mu je pred svojo smrtjo pisala mati Mina. Pesnikova mati in sestra Lenka sta takrat živeli pri Juriju Prešernu, ki je bil duhovnik v Šent Ropretu na Koroškem. Juriju je za Franceta narekovala naslednje pismo: »Ozdravila se več ne bom. Bom umrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni!« Njena napoved se je uresničila: ona je umrla 25. aprila 1842 za vodenico, France komaj sedem let za njo za enako boleznijo. O materinem pismu je pripovedovala Lenka, o tem, kako je France pismo sprejel, pa sestra Katra: »Ko je doktor to materino pismo bral, so mu take solze doli šle kot grah. Vprašala sem ga, kaj je v pismu, ki sem ga jaz s pošte prinesla. Pa ni hotel nič reči. Le pismo je pustil na mizi. Ker je bilo slovensko, sem ga potem brala in videla, kaj je bilo pisano.« Na materin pogreb na Koroško France ni šel, ni mogel.

Pesnikova smrtna bolezen je bila trebušna vodenica. Natančneje: jetrna ciroza, »posledica nesrečnega življenja in pogubnega žganjepitja mu je počasi uničevala zadnje moči krepkega telesa, ki bi lahko živelo še desetletja« (A. Slodnjak). Resnici na ljubo: nagnjenost k tej bolezni v njenih različnih oblikah je bila tudi v pesnikovem rodu po materini strani. »Ni nujno, da nastane vedno zaradi obilne pijače. Vodenic je cela vrsta: kožna, trebušna, prsna, srčna, sklepna in možganska. Pri trebušni vodenici (Ascites), kakršna je mučila Prešerna, je bila prvi vzrok jetrna ciroza (zgrbančena jetra). Pri tej se v telesnih votlinah nabira voda. Od začetka do konca bolezni, ki bolnika popolnoma shira, mine včasih vse leto. To je značilna bolezen moških, starih od 40 do 60 let. Bolnika pri tej obliki vodenice pritiska in napenja, ima težko sapo, napihnjeni so udje in telo. Z oslabelostjo srca zastaja tudi krvni obtok; zaradi začepitve jetrnih dovodnic se posebno v trebuhu nabere obilje včasih vnetne, včasih pa nevnetne tekočine; odtod ime tej zvrsti vodenice trebušna vodenica.« Tako in še bolj nadrobno je to bolezen in njen potek pri Prešernu opisal Črtomir Zorec (Po Prešernovih stopinjah, 1987).

Posebno hudo je bilo zadnje tri mesece, od novembra 1848 do februarja 1949. Pesniku sta pomagala zdravnik doktor Bežek in ranocelnik Tomaž Pirc, predvsem pa sorodniki, ki so ga kar naprej privzdigovali in prekladali. »Boštjanov stric-boter, ki so bili že precej dolgo iz Vrbe in so v Kranju ostali. Nje je France prav posebno rad ob sebi imel. Bili so pri njem podnevi in ponoči. Ena dekla, mlada in prav močna je bila. In še ena iz hiše je pomagala. Ti vsi in jaz smo ga prevzdigovali in prekladali.« Tako je pričala sestra Katra, zapisal pa Tomo Zupan po pripovedovanju sestre Lenke. Našteti so bili z njim tudi tisto jutro, ko je umrl, 9. februarja 1849, malo pred osmo. Njegove zadnje besede so bile vzdihujoče: »Vzdignite me, zadušiti me hoče!« Z njimi na ustih je umrl človek, ki je napisal najlepše pesmi v slovenskem jeziku.