Sedmica: Bunker pod Rožnikom

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. februar 2008 / 06:00

Po izkušnjah sodeč, Slovenci ne bi bili Slovenci, če se ne bi ob vsaki najmanjši politični dilemi razdelili na dvoje; na tiste, ki so za, in na tiste, ki so proti vsebini razprave, ki jo nekdo, kdo ve zakaj, zagotovo pa ob pravem času plasira v javnost.

Tokrat se bolj ali manj namišljena dilema vrti okrog rezidence predsednika države. Pri tem je nekoliko v ozadju resnica, da se politična srenja z mislijo na predsedniško rezidenco spogleduje najmanj zadnjih pet let, da zamisel torej ni zrasla v glavi aktualnega predsednika države Danila Türka. Povedano drugače, o slovenski Beli hiši se je politikom sanjalo že vsaj leta 2003, ko se je v palačo na Erjavčevi 17 v Ljubljani vselil zdaj že nekdanji predsednik države Janez Drnovšek. Zaradi te pozabljene resnice je izgovor, češ da varnostna ocena stanovanja predsednika države Danila Türka na Pražakovi 7 v Ljubljani ne ustreza zakonskim določbam, smešna potegavščina. Smešna tudi zato, ker je po teoriji o ne-varnih razmerah na Pražakovi rezidenca navaden bunker, v katerem je predsednik države varen, denimo, pred morebitnimi teroristi. Predvidoma muslimanske provenience. Koliko bi bil predsednik države v Vili Podrožnik (kot opciji prihodnje predsedniške rezidence) pred teroristi v resnici varen, je vprašanje, na katerega brez poglobljene varnostne analize ni modro odgovoriti. Brez kančka tveganja pa je mogoče predvideti, da bi bil predsednik v bunkerju pod Rožnikom varen pred ljubljanskimi klošarji in, kajpada, tudi pred vsemi drugimi (nedolžnimi) državljani in državljankami.

Se pravi. Po razlagah, ki jih je javnost slišala neposredno iz ust predsednika države Danila Türka in nekaterih drugih, zaposlenih v njegovem uradu, naj bi se oče naroda v rezidenco (predvidoma) pod Rožnik, ki, mimogrede, meji na parcelo, na kateri stoji rezidenca ameriškega veleposlanika, preselil zaradi svoje varnosti, posledično pa zaradi varnosti države. (Slednja je namreč teoretično, zlasti pa simbolno, varna toliko, kot je varen njen šef, ampak to je povsem druga zgodba.) In če je teorija o predsednikovi varnosti točna, potem so razmišljanja o predsedniški rezidenci kot prestižnem simbolu slovenske države zavajanje javnosti.

V zvezi z morebitno predsednikovo rezidenco se je med drugim oglasil tudi svetovalec predsednika države za varnost Bojan Potočnik. In izjavil, prvič: »Če bi vedeli za katero drugo lokacijo, ki bi ustrezala temu pogoju (pogoju varnosti, op. M. S.), bi bila uporabna tudi ta. Ampak zanjo ne vemo.« In drugič: »Vila Podrožnik je le začasna rešitev za predsednikovo rezidenco, saj bo morala trajna rezidenca služiti bodočim predsednikom še sto let.« V zvezi s prvo navedeno izjavo Bojanu Potočniku oziroma predsedniku države Danilu Türku svetujem, da si rezidenco uredi v Kočevski Reki; če je bil v Kočevski Reki na varnem zdaj že pokojni šef nekdanje Udbe Ivan Maček Matija, bo menda tudi aktualni predsednik države. V zvezi z drugo izjavo pa Bojana Potočnika sprašujem, od kod mu ocena, da Vila Podrožnik ne bo zdržala še najmanj sto let. V tem smislu namreč razumem njegovo izjavo. Prepričana sem namreč, da je objekt (zgradil ga je arhitekt Gabriel Gruber, po njegovem zadnjem lastniku trgovcu s porcelanom Francom Kollmannom pa je prišel v last slepih in obubožanih trgovcev) grajen tako kakovostno, da z lahkoto preživi sto generacij slovenskih predsednikov. Kajpada pod pogojem, da bodo predsedniki kulturni in da bo država kot lastnica objekt redno vzdrževala. Ampak, tega se menda ni bati.