Tudi maternega jezika se je treba učiti

Generalna skupščina OZN je leto 2008 razglasila za leto jezikov. Slovenci pogosto poudarjamo, da se učimo tuje jezike, da znamo govoriti tuje jezike bolje kot drugi evropski narodi - pa se kdaj zamislimo nad tem, kakšen odnos imamo do svojega jezika, do slovenščine.

Spomnim se dogodkov iz osnovne šole: spet ta slovenščina …, spet bomo brali …, oh, spet ta slovnica … Podobno je bilo v gimnaziji. Večina ljudi misli, da se maternega jezika ni treba učiti, ker ga pač govorimo. Vendar to ne drži. Jezik je res živ, se spreminja, vendar v njem ostajajo določene zakonitosti, ki jih je treba upoštevati. Lahko tvorimo nove besede, vendar tako, da nas bodo sonarodnjaki razumeli. Lahko uvajamo nova poimenovanja, vendar iz besed in besednih zvez, ki bodo ljudem razumljive. Tudi knjige, ki so v šoli za domače branje, je treba prebrati. Zakaj? Saj obnove lahko dobimo na internetu ali pa jih prepišemo od mame, ki je bila pridna v šoli.

Zakaj bi imel bogat besedni zaklad? Zakaj bi moral vedno vedeti, kako naj povem to, kar želim povedati? Zato ker ljudje nismo sami, ker živimo drug z drugim in si moramo sporočati, kako smo, kaj počnemo, kaj hočemo, kam gremo … pa še marsikaj drugega. Vse moramo povedati tako, da nas bodo drugi razumeli. Pomislimo samo, kolikokrat prihaja do sporov iz čisto preprostega razloga, ker nekdo nekomu nečesa ni dovolj jasno povedal ali pa je ta preprosto narobe razumel, ker niso bile uporabljene prave besede. Prave besede po pomenu, poleg tega pa tudi dobronamerne, prijazne, nikakor žaljive. Vsekakor resnične, vendar obzirne. Resnico je mogoče povedati tudi tako, da jo človek sprejme.

Pri tem se pa moramo držati še treh načel dobrega sloga, ki niso pomembna samo za tiste, ki pišejo, ampak za vse, ki hočejo kaj izraziti z besedami. To so natančnost, jasnost in jedrnatost. Če smo natančni, povemo točno to, kar mislimo, s pravimi besedami, tako da poslušalci ali bralci razumejo povedano. Če govorimo jasno, ne more priti do dvomov, kaj smo hoteli povedati, jedrnato pa povemo tako, da uporabimo točno toliko besed, kolikor jih je treba, ne preveč, da nam ne bo nihče rekel, da »nakladamo«, niti premalo, ker bo sporočilo okrnjeno. Posebej pogosta slogovna napaka proti jasnosti izražanja je besedna zveza »tisti, ki«, na primer: »Sosed je bil tisti, ki je vse zakuhal.« Čisto preprosto bi lahko rekli: »Sosed je vse zakuhal.«

Posebej pa je treba spregovoriti o jeziku posameznih poklicnih skupin. Marsikateri poklic ima točno določeno izrazoslovje, ki so ga določali skupaj z jezikoslovci. Drugi pa ne zaupajo nikomur, da bi lahko odločal o njihovem besedišču, ker da ne pozna stroke. Mislijo, da je njihova stroka čisto posebna in potrebuje čisto poseben jezik. Vendar ni tako. Prepričana sem, da bi morala vsaka stroka upoštevati mnenje jezikoslovcev, slovenistov, saj morajo strokovnjaki pri svojem delu, pri objavljanju svojih strokovnih spoznanj in poučevanju mladih spoštovati jezikovna pravila, ki veljajo za uradni jezik. V zadnjih letih so se v slovenščini razširile besede in oblike, ki močno odstopajo od do sedaj veljavnih pravil, tudi besedotvornih. Na primer beseda »izgradnja« v primeru izgradnja stavbe, ceste in podobno je besedotvorno popolnoma napačna. Predpona iz- izraža, da gre nekaj ven, kot na primer v primeru »izkop«, »izselitev« in podobno, beseda »izgradnja« pa naj bi povedala, da se nekaj gradi ali se bo gradilo, da je bilo nekaj dograjeno, stavba, cesta … dokončana. V prvem primeru bi bila ustrezna beseda »gradnja«, če gre za dokončanje gradnje, pa »dograditev«.

Napake se pojavljajo tudi pri rabi edninskih samostalnikov, kot da so množinski. Predstavniki raznih podjetij in organizacij za stike z javnostjo trdijo, da gre pri njihovem delu za stike z javnostmi, češ da gre za več javnosti: strokovno, kulturno, publicistično, splošno javnost. Vendar gre tu le za dele ene same javnosti. Naj postavim nasproti izrazito edninski samostalnik, za katerega najbrž nikoli nikomur ne bo prišlo na misel, da bi ga uporabljal v dvojini ali množini, »moka«. Imamo več vrst moke: pšenično tega ali onega tipa, ajdovo, koruzno, posebno, namensko pa najbrž še kakšno. Čeprav uporabljamo tri različne vrste moke hkrati, ne bomo rekli, da pečemo nekaj iz treh mok, ampak iz treh vrst moke. Tako bi lahko gledali tudi na javnost. Imamo dele javnosti, ki se jih tičejo posamezna področja, ampak vedno imamo le javnost in govorimo javnosti, ne javnostim. Po istem načelu pišejo tudi, da so si tam in tam pridobili nova znanja. Pridobili so si kvečjemu znanje s tega in tega področja.

Med take, bolj javne napake spada tudi pisanje okrajšav za oznako vrste podjetja: d. o. o., d. d., s. p. … Pike so še napisane, čeprav tudi te ne vedno, presledkov pa ni, čeprav bi morali biti. Med imenom in oznako oblike podjetja mora biti vejica, pa jo le redkokje srečamo. Tudi ko sem sama formalizirala svoje delo in se odločila za obliko s. p., sem morala pri referentki na AJPES kar odločno vztrajati pri zahtevi, da oznako s. p. napiše prav. »Saj vem, da je tako prav, ampak nihče tako ne piše,« se je izgovarjala. Težko je reči, koliko je neznanja in koliko površnosti, nič od tega pa nam ni v čast. S takšnim odnosom sebe in svoj jezik ponižujemo.

Posebno poglavje pa predstavlja površen odnos do pisanega jezika. Ta se kaže predvsem v neupoštevanju pravil glede presledkov. Ločilo, torej vejica, pika, klicaj, vprašaj, dvopičje, podpičje, vezaj …, se vedno drži besede pred seboj! Ne takole ! Ta napaka, da tisti, ki piše, naredi presledek pred ločilom, zlasti pred klicajem ali vprašajem, je zelo pogosta. Vendar je napaka. Kaže na to, da se človek ni naučil osnov maternega jezika. To se vsekakor učijo otroci v osnovni šoli. In če odrasli tega ne znajo, pomeni …

Že otroci v osnovni šoli pa ne napišejo pravilno datuma. Noben mesec se ne imenuje »prvi«, »drugi« in tako dalje. Stara slovenska imena poznamo (Ali jih res?), uveljavljena mednarodna pa v prevodu včasih tudi pomenijo število, vendar se to ne sklada z zaporedno številko meseca v letu. Datum se torej ne zapiše 13. 9. 1980, ampak 13. september 1980. Posebej grdo pa je videti takole zapisan datum, še posebej sredi besedila: 13.09.1980. Pisanje datuma le s številkami je sprejemljivo le, če imamo zelo malo prostora. Če nadaljujemo na tem področju: tekma se ni začela ob 13.30 uri (trinajst trideset uri), ampak ob 13.30 (trinajsti uri in trideset minut), pogovorno pa ob pol dveh. Besedico »uri« napišemo samo, kadar govorimo o celih urah, brez minut.

Če torej strnemo: tako kot nobena druga znanost nam tudi znanje maternega jezika ne bo kar samo padlo v glavo – za to se je treba potruditi. In verjemite, splača se. S tem bomo dokazali, da smo ponosni nase in na svojo kulturo, ki se izraža tudi v jeziku, in se še bolj sproščeno in samozavestno učili tujih jezikov ter spoznavali druge kulture.