Sedmica: Inflacijska histerija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. januar 2008 / 06:00

Deželico pod Alpami je zajela inflacijska histerija. Nekritično jo podpihujejo politična opozicija in njim naklonjeni mediji.

Stranka Boruta Pahorja, ki se ima – mimogrede – že kar za zmagovalca letošnjih državnozborskih volitev, celo predlaga, naj postane inflacija temeljna ekonomska politična tema letošnje jeseni.

Obstajata dve temeljni skupini razlagalcev vzrokov lanske 5,7-odstotne inflacijske stopnje, govorim o Sloveniji, ki naj bi naznanjala gospodarsko in socialno katastrofo. Po mnenju opozicije, kajpada. V prvo skupino spadajo mladoekonomisti in vlada, zagovarjajo pa teorijo tako imenovane agroživilske inflacije. Po tej teoriji je na inflacijo vplivala cena hrane in cena nafte ali, kot pravi finančni minister Andrej Bajuk: »Fiskalna politika ni kriva za visoko inflacijo. Glavni vzrok je zunanje narave. V Sloveniji sta ključna vira inflacije cena hrane in cena nafte.« Staroekonomisti in opozicija, ki trdijo ravno nasprotno, zagovarjajo teorijo fiskalno strukturne inflacije. Po tej teoriji je vzrok za inflacijo prekomerno zadolževanje države in zmanjševanje davčne obremenitve najbogatejše skupine prebivalcev. Tipičen predstavnik protivladne skupine je Maks Tajnikar s svojo izjavo: »Ne morem se strinjati, da so bile cene hrane in nafte začetni impulz za slovensko inflacijo. Mislim, da so bile to tako imenovane avtonomne investicije, ki so na novo nastale v gradbeništvu konec lanskega leta.« Svoj piskerček k inflacijski histeriji pa je med drugim pristavil tudi predsednik svobodnih sindikatov Dušan Semolič, češ: »Inflacija je pojav, ki enemu jemlje, drugemu daje in jemlje vedno revežem, delavkam in delavcem. … Odgovornost za inflacijo nosi vlada, delno delodajalci in hlastanje po dobičku.«

Razčistimo najprej Semoličevo inflacijsko retoriko. Prvič. Ni res, vsaj po mojem mnenju, ne, da inflacija enemu daje, drugemu pa jemlje; stroške inflacije plačujemo vsi, le da jih bogati neprimerno lažje nosijo kot revni. Pomeni, inflacijski učinek je vedno subjektivne, osebne narave. Drugič. Drži, da sorazmerno odgovornost za inflacijo nosita vlada in delodajalci. Ampak, približno toliko kot delodajalci nosijo odgovornost za inflacijo tudi sindikati in njihov »boj« za višje delavske plače, saj se morajo sindikalne zahteve brzdati do meje, ko rast plač preseže produktivnost.

In še moje mnenje o vzroku za slovensko inflacijo. Tako kot mladoekonomisti in vlada zagovarjam teorijo agroživilske inflacije, za katero pa ni odgovorna le sedanja, pač pa vse dosedanje slovenske vlade. Namreč. Strukturni delež nafte v enoti domačega bruto produkta je v Sloveniji dvakrat višji od povprečja držav Evropske zveze. Med drugim tudi zaradi energetsko prepotratne industrije oziroma zaradi zastarele tehnologije. Zaradi zastarelih standardov, negospodarnih energetskih naprav in tako naprej so nova stanovanja v Sloveniji energetsko dvakrat bolj potratna kot v Nemčiji. In še bi lahko naštevali in primerjali.

Če se želimo izogniti inflacijski nevarnosti, da ne omenim stagflaciji, moramo na vsak zakaj odgovoriti z nedemagoškim zato. Tega pa politično flancanje ne zmore. Vsaj po mojem mnenju ne. Zato se mi opozicijski predlog glede jesenske razprave ne zdi konstruktiven.