Iz starih časov: Pametva

Ste že slišali za "pamet(i)vo" (z naglasom na prvem a)? Mislite, da je v zvezi s pametjo? Pa ni.

Gre za starodavni običaj, ki so ga »častili« 28. decembra. V Slovenskem etnološkem leksikonu najdemo razlago tega običaja pod geslom »tepežkanje«, ki se po različnih koncih Slovenije različno imenuje. »Tepežni dan« naj bi bil »spomin na Herodov pomor dečkov v Betlehemu«. Svoje pričevanje o gorenjskem tepežkanju ima tudi Komanova. »Tega dne boš gotovo tepen, čim se pokažeš izpod strehe. Sicer pa niti treba ni, da bi hodil iz šole, kajti mladi bojeviti svet – dečki in deklice od 6 do 12 let – prilomastijo oboroženi s palicami v hišo ter začno švrkati in kriče: 'Pametva, pametva, / dan's je naš dan. / Daj nam kaj, daj nam kaj, / če si kristjan! / Košček potice, / krajcar al' dva. / Oče v nebesih / naj žegen ti da!' In da se jih čimpreje iznebiš, ti ne kaže drugega, kakor da jim daš kronico ali košček božične potice, nakar jo odkurijo drugam. Te otročje pravice se dostikrat poslužijo tudi odrasli, seveda le za šalo. Če boš kdaj stopil na pametvo v kako gorenjsko hišo, se ti zna pripetiti, da boš preden se dobro zaveš, med glasnim smehom navzočih, z metlo prav krepko obunkan.«

Ste se kdaj vprašali, kako so nekoč Gorenjci silvestrovali? Pred letom 1928, denimo, ko so bile prvič objavljene sledeče vrstice. »Po mestih se je zlasti zadnja leta razpasla navada, da obhajajo zadnji dan leta več ali manj hrupno. So ljudje, ki si Silvestrove noči drugače skoro misliti ne morejo nego v gostilni, kavarni ali na kakem drugem zabavišču. Popolnoma nasprotno ravna v tem oziru naš Gorenjec, kajti na dan, ko zatone ve večnost tekoče leto, vse bolj kot drugekrati razmišlja o minljivosti vsega, kar živi pod božjim solncem. Zlasti prevladuje tiha, a tem bolj globoka otožnost v oni hiši, kjer je med letom neizprosna smrt pobrala kakega družinskega člana. 'Bog ve', se vprašujejo med seboj, 'katerega izmed nas bo na novo zmanjkalo v prihodnjem letu'. Zvečer molijo pri skupni molitvi nekaj več očenašev, in sicer v zahvalo Bogu za sprejete dobrote minulega leta, obenem pa prosijo, da bi se jim srečno pričelo in končalo nastopno leto.« Zdaj pa primerjajte svoja silvestrovanja v zadnjih letih s tem davnim gorenjskim »zgledom« in sami boste ugotovili razliko ali celo podobnost.

Ostane nam še nekdanje gorenjsko novo leto. »Kdor pride ta dan prvi od maše, bo vse leto najpridnejši pri delu. Sploh naš Gorenjec zelo uvažuje dan Novega leta. Ako se mu ta dan pripeti kaka nezgoda, postane takoj slabe volje, ker je mnenja, da ga bodo celo leto zasledovale take in podobne neprilike. Nasprotno pa, če mu poteče dan srečno, je vesel in dobre volje, ker si je v svesti, da mu bo poteklo v sreči in zadovoljstvu celo leto. Istotako je z vremenom. Če na Novega leta dan zelo sneži ali dežuje, se ozre naš očanec proti nebu in vzdihne: 'Nič dobrega ne pomeni to, vreme nam bo nagajalo celo leto.'« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928).