Spomenikom v spomin

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. januar 2008 / 06:00

Spomenike postavljamo zato, da bi na nekoga ali nekaj spominjali. Na koga ali kaj pa spominjajo uničeni spomeniki? In še zlasti tisti, ki so jih pred kratkim uničili na Gorenjskem? Kdo bi si mislil, da se bo meja nekulture v tem "visokem" času spet spustila tako nizko!

To, kar se je zgodilo z nedavno ukradenimi in uničenimi spomeniki na Gorenjskem, pomeni nov mejnik v nespoštovanju spomenikov in oseb ali dejanj, na katera ti spominjajo. Tisti, ki so to storili, so prestopili mejo našega razumevanja. Spomeniki so imeli in še imajo svojo usodo, dostikrat prav žalostno. Še danes obžalujemo barbarska dejanja Vandalov in drugih ljudstev, ki so rušila Rim in njegovo civilizacijo. Po starogermanskem plemenu Vandalov je dobilo ime »nesmiselno pustošenje in uničevanje, zlasti kulturnih vrednot«, ki mu še danes rečemo vandalizem (»slepa uničevalna strast, divjaštvo«). Vandal, pisan z malo začetnico, pa je tisti, »kdor brez pravega razloga, namenoma uničuje« (Veliki slovar tujk, CZ).

Ali je bilo ravnanje Vandalov res tisto, za kar ga imamo danes, pravzaprav ne vemo. Morali bi zaslišati tudi njih same, tudi »drugo stran«, a zato je nekoliko pozno. Po svoje pa jih lahko z naše časovne distance še razumemo: v svoji osvajalski vitalnosti se mogoče sploh niso zavedali, kaj pravzaprav počnejo, kakšne vrednote uničujejo. Ničvredneži, ki so žagali gorenjske spomenike, pa so to počeli za razmeroma majhen denar. Kaj pa je tistih 1.500 evrov v primerjavi z dejanskimi izdatki za uničene spomenike in njihovo simbolno vrednostjo! Njihovo dejanje je slabše od vandalizma. Ni bilo »nesmiselno pustošenje in uničevanje, zlasti kulturnih vrednot«; zanje je imelo »smisel« v denarju, ki so ga zato dobili. Ko bi ga vsaj kaj več, bi jih človek še razumel, ampak za tako majhen denar?! Ni bilo le »slepa uničevalna strast, divjaštvo«; bilo je plačano divjaštvo. Ko bi bilo vsaj dobro plačano, a niti to ni bilo. Beda.

Danes lahko razumemo dejanja protireformatorjev, ki so v svoji »verski« vnemi zažigali protestantske knjige in uničevali njihova pokopališča. Šlo je za maščevanje nad odpadniki od »edino prave« Cerkve. Z veliko mero razumskega napora lahko razumemo uničevalno vnemo naših boljševikov, ki so požigali gradove (Kersnikov grad Brdo, denimo, pa grad Sotesko v dolini Krke, Haasberg nad Planino pri Rakeku …) in si pri tem domišljali, da uničujejo ostanke fevdalizma na slovenskih tleh in da se maščujejo za davno trpljenje tlačanov. Bili so ideološko zaslepljeni omejenci, ki dostikrat niso vedeli, kaj delajo. Davno pokojni fevdalizem ni pri tem utrpel nobene škode, slovenska kulturna dediščina pa neprecenljivo. Ne nazadnje lahko razumemo tudi sodobne verske gorečneže vseh vrst, ki še vedno divjajo po planetu. Muslimanske skrajneže, denimo, ki imajo svoja teroristična dejanja za »sveto vojno« in jih izvajajo v veri, da se s smrtjo v njih zaženejo v svet onkraj dobrega in zlega, naravnost v raj! Ne odobravamo jih, a lahko jih razumemo, saj so svojevrstna reakcija na vdore brezobzirnega globalizma v njihov avtohtoni svet. Ne moremo pa razumeti teh naših ničvrednežev, ki žagajo bronaste kipe in jih prodajajo za majhen denar. Ti ne spoštujejo niti spomenikov niti denarja. To je res »poden«, to je pod vandalstvom!

Ko to pišem, ne vem za imena in priimke naših podvandalov. Če bi žagali »le« partizanske spomenike, bi jih spet nekako razumel – so pač z nasprotne strani in se spet za nekaj maščujejo. A požagali so tudi Finžgarja in Jalna. Ne morem si predstavljati človeka, ki je v svoji mladosti prebral Pod svobodnim soncem in Bobre – in nisem še slišal, da bi nekdo, ki je to prebral, rekel, da to ni dobra, v srce in domišljijo segajoča literatura – potem pa gre in uničuje podobe avtorjev teh knjig! Upam si trditi, da smo jih prebrali skoraj vsi, ki smo hodili v slovenske šole. Mogoče je domnevati, da ti, ki so žagali kipe, niso bili slovenskega rodu in požaganih avtorjev niso brali. Ali pa so morda od tiste sorte, ki ni nikoli nič brala in je zmeraj živela v podnu? To so ljudje brez elementarne kulture, brez odnosa do dediščine, do knjig in zgodovine. Žalostno je ovedeti se, da so med nami tudi takšni ljudje, zmožni najbolj ničvrednih dejanj. »Dober« kriminalec je po svoje vreden občudovanja. Tak, ki svoj podvig izvrši inteligentno in ga potem policija sploh ne najde. Tisti, denimo, ki so oropali sefe v SKB. Ti so se drzno obogatili in zdaj uživajo nekje na svobodi. Ti naši nočni žagarji pa so bili bedaki, ki so svoja bedna dejanja ponavljali v istem (nočnem) času in na bližnjih krajih, tvegali so veliko za malo denarja. Sebe niso obogatili, slovensko kulturno srenjo pa okradli za velike vrednote.

Je to le naključni pojav ali znamenje, da se bliža (ali pa je že prišel) čas, ko se bomo morali spet bati? Da nas nekdo okrade in morda celo ubije? Brez pravega razloga, za majhen denar in golo preživetje. Navajeni smo bili zločinov z razlogom, zdaj pa se nam znajo zgoditi še takšni brez pravega razloga, iz gole objestnosti. Takih, na katere niti policija ne računa. Kaj zdaj, kako se zavarovati? Se še spominjate časov, ko se je veliko govorilo o »družbeni samozaščiti« in o tem, da je vsak občan tudi osebno soodgovoren za svojo in za družbeno varnost …