Počitnice brez naprav
V soboto smo se šli sankat na bližnji hribček. Menda se je nekoč tam trlo otrok, ko je bil sneg. Tako so nam, priseljencem, povedali domačini. A o vrvežu na snegu ni bilo tokrat ne duha ne sluha. Skupaj z našima ni bilo otrok niti za prste ene roke. Ena od mamic pove, da dopoldne so bili pa kar sami.
Še do nedavnega smo se pritoževali nad bolj ali manj zelenimi zimami, ki so otroke v zadnjih letih prikrajšale za užitke na snegu, ko pa smo končno tudi v nižinah dočakali izdatno pošiljko snega, pa to očitno marsikoga ne gane kaj dosti. Pred dvema, tremi desetletji smo otroci komaj čakali, da smo lahko šli poteptat sneg na »kucelj« za domačo hišo, kjer smo nato v družbi vrstnikov preživljali prosti čas, dokler snega ni pobralo. Seveda so danes povsem drugačni časi, otroci imajo več šolskih obveznosti, še zlasti pa precej več popoldanskih dejavnosti, kot smo jih imeli mi. Ob tem pa tudi ob (pre)zaposlenih starših, ki se iz služb vračajo pozno popoldne, je razumljivo, da med tednom le redke družine najdejo čas, da se odpravijo na sneg. Pa vendar: v kraju z nekaj tisoč prebivalci bi pričakovala, da bo vsaj konec tedna na hribčku, kjer so se nekoč tako radi smučali in sankali, kaj bolj živahno. Tako pa že slaba poteptanost snega nakazuje, da tod v zadnjem času prav veliko otrok ni bilo. In podobno je na marsikaterem nekoč obljudenem »kuclju«.
Upam, da bo vsaj ta teden, ko so zimske počitnice, na snegu več otrok. Vreme ni najbolj spodbudno, pa vendar ... Privoščim jim, da bi se z vrstniki veliko družili na snegu, tako kot smo se nekoč, pa čeprav vsi povsem premočeni in premraženi do kosti. Pa tudi da bi prosti čas preživljali s starši, ki imamo ob hitrem življenjskem tempu za otroke žal manj časa, kot bi si želeli. Že vzgojiteljica v vrtcu je z otrokom precej več ur kot starš, še manj jih vidimo, ko so v šoli in nato na popoldanskih dejavnostih.
Če ste si ta teden lahko privoščili dopust, ga torej čim bolj posvetite otrokom. Naj bodo vaše skupne ure dragocene. Otroci naj prostih dni ne preživljajo prilepljeni na televizijski ekran, tablico ali pametni telefon. Slednjega pa vsaj med dopustom, kolikor se da, odložimo tudi starši. Pametni telefon menda preverimo več kot dvestokrat na dan, več kot tretjina Slovencev pa se počuti izgubljeno, če ga ne najde. Ne bodite ena tistih družin, ki se odpravi na večerjo, nato pa vsak zre v svoj telefon. Ob tem mi pride na misel tudi naš zadnji poletni dopust v toplicah, kjer si v napihljivih obročih na vodi srečal tudi kopalce z mobilnimi telefoni v rokah. In to ne samo mladih. Neka »iznajdljiva« gospodična ga je za vsak primer imela kar v plastični vrečki ...