Kjerkoli si, v srcu nosiš svoj domači kraj

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 16. januar 2008 / 06:00

"Na potovanju spoznaš neko novo kulturo, nov način razmišljanja, predvsem pa se je lepo malo odklopiti od modernega računalnika, telefona, norenja, naglice in najbolj pogoste fraze nimam časa. Bistvo potovanj pa je zame tudi v tem, da po vrnitvi domov še bolj začneš ceniti dom in domači kraj," pravi Tomaž Pšenica.

Dovje - Že na vhodu Kulturnega doma na Dovjem je dišalo po dišečih svečkah. Vsakega obiskovalca so pričakale slaščice, sladke orehove kroglice z zastavicami različnih držav, čokoladni piškoti, čilenska narodna pijača pisco, Mozartov liker, kuhano vino in vroč čaj … In s širokim nasmehom na obrazu Tomaž Pšenica, popotnik in turistični vodnik, ki vsako leto enkrat, običajno kmalu po novem letu, za Mojstrančane in Dovžane pripravi poseben večer. Večer z diapozitivi in potopisnim predavanjem, na katerem sokrajane popelje v daljne kraje. Dvorana kulturnega doma vsako leto poka po šivih … Tomaža domačini poznajo in vedo, da bo večer res nekaj posebnega. Nekaj za dušo, za zbujanje skomin in sanje … Tomaž vsako leto predstavi potepanje po eni od daljnih dežel. Letos pa se je odločil drugače in predstavil je vsa potovanja, ki jih je opravil v letu 2007. Kot je zapisal v vabila, je obredel svet od mongolskih step do Ognjene zemlje … Mongolija, Rusija, Estonija, Finska, Romunija, Združeni arabski emirati, ZDA, Čile, Argentina so dežele, ki so se zapisale v njegov potni list lani. In že scena na odru je ponazarjala naslov – na eni strani podoba stepe, na drugi s svečkami ožarjene Ognjene zemlje … »Želim, da so moja potopisna predavanja nekaj posebnega. Da ljudje začutijo z mano utrip tujih dežel, da v srcu začutijo, kar jim pripovedujem,« pravi Tomaž, ki je s potepanji po svetu začel v študentskih letih. Kot domačina iz Mojstrane je zvabila bela Ljubljana in po študiju geografije in zgodovine je ostal v prestolnici, kjer je sedem let poučeval na poljanski gimnaziji. A potovanja so ga zvabila iz redne službe in danes se preživlja kot samostojni turistični vodič. »Sem samostojen, sam si naredim razpored, kam bom vodil in kdaj, tako da včasih iz tedna v teden ne vem, kdaj in kam bom odšel,« pripoveduje sogovornik, ki občasno sodeluje tudi s turistični agencijami in vodi za njih. »Nekatera potovanja so daljša, druga krajša, denimo na Dunaj, v München, v Budimpešto … Zelo rad pa tudi pripeljem goste na Dovje in v Mojstrano …« Natančne številke, koliko držav je že obiskal, nima, a kot pravi, jih je bilo zagotovo vsaj 70 ali 80. Najbolj oddaljena dežela, ki jo je obiskal, je bila Ognjena zemlja v Čilu, najdaljše potovanje v enem kosu 25-dnevno potepanje po Peruju, Boliviji, Braziliji, Paragvaju in Argentini. In čeprav ima zelo rad potovanja s skupino, kot vodič, pa si včasih privošči tudi samostojno potovanje. »Obožujem potovanja s skupino, večkrat pa grem po svetu tudi sam. Finska in Estonija sta bili lani čisto v moji izvedbi.«

In kakšen način potovanja mu je najljubši? Kot pravi, na potovanjih ni izbirčen. Tako je bival v hotelih s štirimi zvezdicami kot na pogradih v mladinskih hotelih. »Tudi tak vojaški stil mi je čisto všeč in me ne moti. Tako ali tako ves dan hodim po mestu, grem za nekaj ur prespat, potem pa spet naprej …« Tomaž pa ima na potovanjih še eno zanimivo navado – zvečer, ko je ura vsaj deset, gre rad na sprehod po tujem mestu in začuti nočni utrip … »V vodiču vedno preberem, kateri del mesta je najbolj nevaren - in potem grem tja … Nobeno mesto ni nevarno, nevarna je človeška zloba,« je prepričan. Pa je na potovanjih imel kakšno zelo slabo izkušnjo? »Marsikaj se je zgodilo. Bile so razne kraje, nesreče, zamudili smo letalo, enkrat so mi v Sao Paolu odpeljali tri četrt skupine z avionom … A čeprav si v tistih trenutkih najbolj izgubljen revež na svetu, potem vidiš, kako te takšni dogodki kalijo in kako nabiraš izkušnje. Tako sem tudi prepričan, da se je včasih fino izgubiti v tujem mestu, ker s tem lahko odkriješ najlepše kotičke.«

In v čem je za Tomaža bistvo potovanj? »Spoznaš neko novo kulturo, nov način razmišljanja, predvsem pa se je lepo malo odklopiti od modernega računalnika, telefona, norenja, naglice in najbolj pogoste fraze nimam časa. Bistvo potovanj pa je zame tudi v tem, da po vrnitvi domov še bolj začneš ceniti dom in domači kraj.« Pa njegova najljubša dežela? Kot pravi, mu je najljubša Latinska Amerika, zlasti Brazilija, ki je odprta v značaju, čustvih, načinu razmišljanja. »Če te tam kdo okrade, te zato, ker je iz revne favele in nima denarja za preživetje. Huje je pri nas, kjer kradejo ljudje s kravato, na fini način …«

In na koncu predavanja je dejal: »Danes namerno nisem uporabil zemljevida, da bi na njem začrtal pot, po kateri smo hodili na potovanjih. Danes je bilo nepomembno, kje smo … In zelo rad bi vprašal vsakogar: kako vi vidite, denimo, Čile? Kaj si pod besedo Čile predstavljate vi? Kje na vašem zemljevidu je in kako si vi predstavljate to državo? In če ste skozi predavanje in diapozitive začutili vsaj delček utripa dežele, je bil moj cilj dosežen.«