Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. januar 2008 / 06:00

Kreganje zaradi ljubezni

Sem in tja me je kdo podučil, da »naj kar pozabim« na to, da včasih niso skakali čez plot. Ker pa sem tiste sorte, da vem, da so bili ljudje tudi nekdaj »krvavi pod kožo«, z veseljem zapišem naslednjo zgodbo: P. je bil zelo živahen možakar, saj ga je poleg žene zamikala tudi soseda Špela. Zelo pogosto jo je hodil gret. Bila je naivna, ker je upala, da ji bo pokazal še kaj več od seksa, zato je le čakala in čakala, da se bo pod njen kovtar preselil za dlje časa. Nekoč, ko je imela pri hiši delavce, se je eden izmed njih zaljubil vanjo. Bil je celo pripravljen, da gresta »na Vrhniko pisem delat«. Špela je pristala. Vendar je tik pred zdajci ucagala, kajti ljubezen do poskočnega ljubimca je bila premočna. Vrnila se je domov in pustila nesojenega ženina na cedilu. S sosedom sta potem imela nezakonsko hčer. Toda poskočnež se je je kmalu naveličal. Ko je nekega jutra vstala bolj zgodaj, ga je videla, kako se je od druge vračal domov kar v samih gatah.

Ne vem, ali jo je ljubezen potem kaj minila, povedali so mi le to, da je pamet po tistem še ni srečala. Takih možakarjev, ki so radi greli več postelj hkrati, je bilo včasih v Žireh več. O tem, kakšno je bilo vzdušje ob domačem ognjišču, si lahko le predstavljamo. Zanimiva je bila tudi zgodba, ki še zmeraj kroži po Breznici. Pripoveduje o lepem dekletu, ki se je s pomočjo ženitnih posrednikov poročila z zelo grdim, a bogatim snubcem. Ustno izročilo pravi, da ga ni prav nič marala. Ko je šla k poroki, je vse do cerkve iskala priložnost, da bi ušla nezaželeni poroki. Šele potem, ko sta bila že nekaj let oženjena, sta nekoč šla na sejem. Mož jo je vprašal, kaj bi želela, da ji kupi.

»Ruto,« mu je dejala. Videla je, kako je naštel zadnje dinarje, da ji je lahko ustregel. S tem nesebičnim dejanjem je »kupil« tudi njo. Poslej se nista več kregala in ljudje vedo še danes povedati, da sta živela v izjemno uspešnem zakonu, ki ju je nagradil z enajstimi otroki. Pa naj kdo reče, da šundar ni vsaj za kakšno stvar dober?! Prijetna zunanjost je že včasih imela pomembno vlogo. Pred vami je že drugi »dokaz«: Tako so mi vedeli povedati zgodbo o nekem možaku, ki je bil po zunanjosti bolj grd kot ne. Naneslo je, da je bila njegova poročna priča zelo zal možak. Fotograf je želel narediti poročno sliko bolj »znosno«, zato jo je prilagodil tako, da je zamenjal njuni vlogi. Še dolgo potem so se ljudje smejali na ta račun in kadar so hoteli podražiti »grdega« ženina, so ga prosili, naj jim pokaže svojo poročno sliko.

Neki kmet je zadremal skupaj z deklo na peči. Žena je bila ta čas pri dojenčku. Ko je na peči začelo sumljivo sopsti, je le pobarala: »Ja, kaj pa počneš tam gori?!« »Tebe šparam!« se je glasil nedvoumni odgovor. No, nekateri se še kljub zrelim letom niso kregali. Zakonski par, imela sta jih že krepko čez sedemdeset, se je še zmeraj rad skupaj spravil pod kovtar. Nekoč ju preseneti obiskovalec, malce nerodno mu je bilo, povpraša kar pri vratih, ko vidi gospodarja z ženo v postelji: »A je bolezen?« »Ne, ljubezen!«

Ko se je Heron znova ženil, je moral vzeti, »kar je dobil«. Bil je pijanec in je več nesel v želodcu kot na hrbtu. Žena mu je ob porodu umrla in mu pustila otroka. Za ženo je potem vzel deklo in čeprav to ni bilo ravno običajno, se je poroka obnesla, saj je dekla znala znova postaviti grunt na noge. Eden izmed njegovih vnukov mi je pripovedoval zgodbo o tem, kako ga je babica odvadila pitja.

»Ded Heron je bil zelo ponosen na svojo moškost, menda so taki vsi moški, ki ga radi dajo na zob, potem pa so v postelji bolj zanikrni. Babica mu je zato vsakič, ko so tiste stvari izpadle bolj slabo, odločno rekla - no, bo pa drugič bolje, samo trezen boš moral biti. Ded se je nad njenimi besedami zamislil in počasi ga je pripravila do tega, da je popil le kakšen brinovček, če ga je preveč črvičilo po želodcu.«