Trpljenje naših očetov in dedov

Besedilo: Ciril Zupan
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 9. januar 2008 / 06:00

Slovenci smo narod, ki je v pretekli zgodovini moral biti poslušen, in če je bilo treba, je tudi krvavel za cesarja.

Beseda naj bi tekla o elitni mladi generaciji, ki je bila – tako kot tudi v drugi vojni – mobilizirana in poslana na različna bojišča I. svetovne vojne. Urjenje teh naših očetov in dedov je bilo na Ptuju in v Judenburgu. Od tam so jih nato poslali na soško, tirolsko in rusko fronto, veliko Slovencev je tam ostalo za vedno. Iz naše majhne vasi se ni nikoli več vrnilo enajst pretežno kmečkih sinov in očetov.

Med najbolj krvavimi frontami je bila vsekakor soška fronta, nič manj tudi tirolska, katere središče je bila gora Monte Chieso v Karnijskih Alpah z 2062 metri nadmorske višine. Bitke z Italijani na Monte Chieso podrobno opisuje David Erik Pipan. O celotnem poteku fronte v Karnijskih Alpah pa piše svoje spomine kot udeleženec bitk v knjigi Moj dnevnik 1915-1918 Franc Rueb. Izšla je tudi knjiga Ivana Matičiča Na krvavih poljanah. Kdor bere te zapise, se mu naježijo lasje, kaj vse so doživljali naši predniki v zimskih razmerah.

Dobro se spomnim svojega očeta, ki je bil v tem času na Monte Chiesu in pripovedoval, da je bilo v zimi 1916-17 na gori šest metrov snega, ki so ga izčrpani, bolni in prezebli vojaki odmetavali noč in dan, da so lahko prišli do hrane. Očetova pripovedovanja se točno ujemajo z zapisi, v katerih piše, da je bilo še marca 1917 na gori štiri metre snega. Obstajajo tudi originalni posnetki. Tudi oče je prinesel dve sliki vojaškega pokopališča.

Čeprav je ta del Karnijskih Alp in gora Monte Chieso danes na italijanski strani Tirolskega, Italijani še danes ta del gore imenujejo »dolina Slovencev«. Na tej fronti se je borilo med drugimi tudi veliko primorskih Slovencev, ki še do danes niso pozabili krute zgodovine. Na Krasu, v Opatjem selu, na Lokvici je nekaj zavednih domačinov, ki še vedno vsako leto prvo soboto v juliju skupaj z italijanskimi prijatelji potujejo v dolino Slovencev na goro Monte Chieso. Gospod Pipan v svojih zapisih med drugim omenja, da je s prijatelji brskal in iskal določene dokaze in predmete.

Tako so nepričakovano na eni izmed iz tal štrlečih plošč našli napis, ki ga je vklesal neznani vojak: »V sredini skal, vrh gora – polk 'Cesarjevič' si plete slavo – Triglav naš dom, ti vir solza – za te bori se vztrajno vdano!« Ta plošča je danes vzidana na vidnem mestu v dolini Slovencev.

Posnetke – fotokopije – ki jih je oče prinesel l. 1917 ob bolniškem dopustu, sem odstopil Kobariškemu muzeju in prijateljem s Krasa. Ti so me v zahvalo 7. julija 2007povabili na obisk Monte Chiesa. Vabilo sem sprejel, saj je zame bil izziv, da po točno 90 letih obiščem kraj, kjer se je oče boril za cesarja. Oče je na veliko srečo vojno preživel, cesarstvo pa je vzel hudič.