Od voščil do šenčurskih godlarjev

Primož Hieng je novinar, fotograf in zbiratelj, ki je nekoč želel postati etnolog. Med področji, ki ga najbolj zanimajo, so tudi voščila, ki jih je zbral že v sedem knjižic, in pustne maske, ki jih že vrsto let skuša ujeti v fotografski objektiv.

Čeprav Primož Hieng zase pravi, da je novinar, je njegovo področje zanimanja in delovanja mnogo širše kot pisanje člankov in urejanje Kamniških novic, katerih glavni in odgovorni urednik je zadnjih deset let. Predvsem etnologija je tisto področje, ki odseva iz mnogih njegovih člankov in tudi fotografij, ki se jim še posebej rad posveča. »Veselje za fotografijo in pisanje sem odkril že v osnovni šoli,« začne 52-letni v Ljubljani rojeni Kamničan, čigar pestro poklicno pot je med drugim zaznamovalo dolgoletno novinarsko delo na RGL, vestno beleženje dogodkov v njemu tako ljubemu Kamniku in samostojna poklicna pot z lastno založbo in urednikovanjem lokalnega časopisa. In čeprav bi lahko govorila o njegovih novinarskih dosežkih, ki jih je v začetku poklicne poti zaznamovalo posebno priznanje za mladega novinarja, o njegovi izjemni zbirki starih glasbil, ki nastaja že vse od študentskih let in obsega že približno sto primerkov, ali pa o njegovi ljubezni do fotografiranja iz zraka in vseh dosedanjih fotografskih razstavah - sva se tokrat - času in vzdušju primerno - pogovarjala o voščilih, ki smo jih decembra pridno pisali in prebirali, ter o pustnih maskah, ki nas bodo letos obiskale že zelo zgodaj, takoj v začetku februarja.

»Pred dobrimi desetimi leti me je bratova tašča prosila, da sestavim voščilo za abrahama in ko sem se tega lotil, sem se zgrozil, da ne znam napisati ničesar. Tako sem se lotil zbiranja in hitro odkril več drobnih knjižic, ki so pri nas izšle v obdobju od dvajsetih let 20. stoletja pa vse do leta 1942. Voščila so me pritegnila in začel sem jih sistematično zbirati – iz stare literature in sodobnih voščilnic. Zdaj sem že več let vsako leto znova pozoren na to in zbirko vseskozi povečujem,« pravi Primož, ki je kratke in pomenljive verze za posebne priložnosti doslej izdal že v treh knjižicah z božično-novoletnimi voščili in štirih z voščili za vse priložnosti v letu. A z voščili se je, kot pravi, v resnici srečal že veliko prej, že v svojem zgodnjem otroštvu. Za knjige in verze ga je navdušila stara teta, h kateri je hodil na počitnice, in prav voščila iz njenih knjig, so bila osnova prve zbirke voščil, ki jo je izdal leta 1997. Veliko uporabnega gradiva je našel v knjižnicah, v redkih knjižicah žepnega formata, v Štrekljevi zbirki in etnološki literaturi, veliko gradiva so mu posredovali sorodniki in prijatelji, nekaj voščil je našel tudi v časopisih in revijah. V njegovi zbirki najdemo voščila vse od Valentina Vodnika pa do danes. Doslej jih je zbral že več kot šeststo.

Čeprav smo daleč največ voščilnic napisali v minulih tednih, je priložnosti za to med letom še zelo veliko. »Voščila pošiljamo tudi za veliko noč, za rojstne dneve in godove, za večje obletnice porok, dan žena in materinski dan, maturo in rojstvo otroka. Zadnje čase so zelo priljubljeni abrahami, kot kaže pa je treba upoštevati tudi valentinovo. A pošiljanje voščilnic je v upadu, saj sta nam v veliko potuho elektronska pošta in pošiljanje sms sporočil,« pravi in doda, da ima v pripravi že novo knjigo voščil. Za pošiljanje voščilnic si vsako leto vzame veliko časa, saj jih izdela sam, iz svojih fotografij, prav fotografija pa je tisto področje, ki se mu z velikim veseljem posveti prav v času pustnih mask.

Ni ga namreč fotografa, ki si ne bi želel tako pisanih in pestrih motivov, a Primož Hieng se je za pustne maske navdušil tudi zaradi celotnega konteksta, ki jih spremlja. »Ne gre le za fotografski motiv, vedno rad tudi vem, kaj fotografiram, zato se želim tudi o pustu v kraju, ki ga v tem obdobju obiščem, kar najbolje poučiti,« priznava in zraven nekoliko skromno prizna, da je tudi za same fotografije s pustnimi motivi prejel že nekaj nagrad fotografskih združenj. »Že kot otrok sem zelo rad hodil v maškare, a sem kasneje za mnogo let to opustil, vse do leta 2000, ko sem si ogledal pustni karneval na Viru pri Domžalah, in ko so me maske preprosto začele spet zanimati, tako zelo, da sem s svojim fotoaparatom načrtno začel hoditi po slovenskih karnevalih, predvsem pa po tistih krajih, kjer pust ni neki turistični dogodek, ampak način življenja ljudi, predvsem fantovskih skupin, neki pristen običaj in še ohranjena tradicija.« Prav zato ga je najbolj privlačilo pustovanje v Drežnici, ki ga bo letos obiskal že šesto leto zapored. »Fantje iz Drežnice so svoji tradiciji zelo zvesti. S svojimi maskami ne hodijo po drugih karnevalih, prav tako jih ne posojajo naokoli, niti v muzeje ne, saj v Drežnici velja, da si vsak fant, ko dopolni osemnajst let, masko izdela sam in jo tudi, potem ko se poroči in zato poslovi od fantovske skupnosti, obdrži doma in je ne proda ali posodi drugemu fantu. V Drežnici ti pustni običaji mlade še zelo močno povezujejo. Nekoliko drugače je v le dva kilometra oddaljenih Drežniških Ravnah, kjer pa pust praznujejo že teden dni prej. Mask ti fantje ne izdelujejo sami, v njih pa se radi pokažejo tudi v drugih krajih,« vneto pripoveduje Hieng in priznava, da je v tednu dni potrebne precej iznajdljivosti in volje, da obišče kar največ pustnih prizorišč in mask, ki jih želi ujeti v svoj fotografski objektiv. Med slovenskimi kraji, ki jih je v tem času že obiskal, sta tudi Vrbica pri Ilirski Bistrici z značilnim pustnim parom, ki ga sestavljata črn in bel lovec, pa sosednja vas Vrbovo, iz katere prihaja trojica v belo oblečenih mask. »Najbolj skrivnostna, kar se pusta tiče, pa je dobropoljska dolina, kjer so v zadnjem obdobju žal ugasnili običaji, povezani z zagoriškimi mačkarami, je pa zato pust v vsem svojem sijaju še prisoten v Ponikvah. Tu dogodki vsako leto potekajo samo na pustni torek in spet ne gre za kakšen turistični karneval, pač pa za pust, za katerega živi cela vas. Obiskovalcem kraja se na ta dan ne piše nič dobrega, saj domačini naredijo vse, da ga zmedejo – vse je namreč, pustu primerno, obrnjeno na glavo. A se splača počakati,« razlaga in z navdušenjem nadaljuje o podivcih, cerkljanskih laufarjih, bohinjskih otepovcih, liških pustih in drugih maskah, ki so v zadnjih letih pritegnile zelo veliko njegovega zanimanja. Toliko, da z neodobravanjem opazuje kurente na različnih turističnih prireditvah pred 2. februarjem, saj se te maske po tradiciji lahko pokažejo šele po svečnici, in toliko, da etnološko vrednost sčasoma napoveduje tudi novejšim godlarjem iz Šenčurja. Svojo že zdaj bogato zbirko fotografij pustnih mask, bo letos še obogatil, razstavo z naslovom Zamrznjeni norčavi čas pa si od 12. januarja lahko ogledate v prav tako pustno bogatih Opčinah pri Trstu, ali pa v Salonu umetnosti na Ptuju, kjer bodo razstavo Hiengovih pustnih fotografij odprli v drugi polovici tega meseca.