Vselej po različnih poteh

Pogovor z Mirom Feldinom, ki od vsega začetka vodi pohodno-planinsko sekcijo pri Društvu upokojencev Žirovnica. Z novim letom ga bo zamenjal Drago Kajdiž.

Miro Feldin z Rodin planinsko-pohodno sekcijo pri DU Žirovnica vodi že petnajst let, vse od ustanovitve leta 1993. Tretjega aprila letos je skupino popeljal na okrogli 300. pohod; šli so na Grmado in si ogledali vasico Katarina nad Medvodami. Miro, ki je v 77. letu starosti, rad obuja spomine na poti, ki jih je prehodil z upokojenci, a bo zaradi zdravstvenih težav – ima namreč obrabljena kolena – vodenje z novim letom prepustil Dragu Kajdižu. »Ko ti zdravniki začnejo kaj takega omenjati, to človek najraje presliši, a pride čas, ko moraš odnehati,« pravi Feldin.

Koliko upokojencev je pri planinski sekciji od začetka? Je bil kdo na vseh pohodih?

»Nekaj nas je zelo rednih udeležencev, a nihče ni bil na vseh pohodih, niti jaz ne, saj je v primeru bolezni skupino vodil drug vodnik. Med najbolj pogostimi pa so Mici Legat, Ivanka Pogačar in Francka Jenkole, ki niso bile le na desetih odstotkih pohodov ali še manj. Sicer pa se v povprečju pohoda udeleži čez 32 pohodnikov, pred leti je bilo povprečje celo večje. Leta 1993, ko smo začeli, smo imeli štirinajst pohodov, v povprečju se je enega udeležilo dvanajst pohodnikov.«

Kako se spominjate začetkov?

»Bilo nas je tako malo, da smo se naokoli vozili z osebnimi avtomobili, organiziranega prevoza sploh nismo rabili. A se je zanimanje za pohode hitro povečevalo; leta 1994 smo v povprečju imeli že 28 udeležencev na pohod.«

Koliko pohodov na leto pripravite?

»V programu dva pohoda na mesec, razen v juliju in avgustu po enega, ko so glavni dopusti. Na leto tako izpeljemo od 22 do 24 pohodov.«

Sicer pa ste menda vedno poskrbeli, da so udeleženci na pohodih izvedeli čim več zanimivega …

»Naš glavni cilj je bil sicer pohod, a smo pohodnikom povsod predstavili arheološke, geološke, kulturne, naravne znamenitosti … Sem tudi turistični vodnik in sem tako vedno opozoril na takšne stvari. Nikoli se s pohodov nismo vrnili 'prazni'. Če nam je vreme preprečilo vzpon, smo si pač šli ogledat kakšen muzej, na primer Tehnični muzej v Bistri ali pa hišo eksperimentov. Vedno sem imel rezervni scenarij, če bi nam karkoli preprečilo pohod. Sicer pa sem se vedno trudil, da sem izbiral različne ture. Morda je bilo dobrih deset odstotkov tur takih, da smo jih ponovili ali pa smo prišli na isti vrh, vendar po drugi poti. Obdelali smo celo Slovenijo in najbližje zamejstvo do meja slovenstva.«

Kdaj ste sicer začeli hoditi v hribe? Kdo vas je navdušil?

»Prvič sem šel v hribe leta 1938, ko sem bil star sedem let. Najprej je bil to Storžič, dve leti kasneje Golica in tako naprej. V bistvu že 68 let hodim po hribih. Sicer pa je oče zelo rad hodil v hribe. Starše sem izgubil zgodaj, takoj po vojni. Skrbništvo nad menoj je prevzel stric, imel sem štirinajst let. Ko sem bil mlad, sem malo opustil hojo v hribe, ker je bilo treba priti do poklica, nato pa so me hribi spet premamili. S plezanjem se nisem nikoli ukvarjal. Vedno sem delal pohode predvsem po markiranih poteh, nekatere tudi po nemarkiranih.«

Kako pogosto ste hodili v hribe?

»Povsem odvisno. Ko sem prišel do poklica in zaslužil svoj denar, sem bil zagotovo vsak teden v hribih. Odkar sem se pred skoraj 20 leti upokojil, imam za hribe znova več časa. Tako kot s skupino tudi sam nisem osvajal istih vrhov, raje sem šel drugam. Ne bi prenesel tega, da bi šel dvakrat, trikrat na teden na isti hrib. Marsikje se na vrhovih vpisujejo v knjige in tekmujejo, kdo bo večkrat vpisan, sam pa nisem tak tip. Tudi kot turistični vodnik vedno iščem točke, kjer še nisem bil.«

Ste osvajali tudi hribe zunaj slovenskih meja?

»Seveda. Bil sem v Švici, Franciji, Avstriji, Italiji. Najvišja točka, na katero sem se podal, je bil Mont Blanc – bili smo na višini 4.600 metrov, le 150 metrov nam je manjkalo do vrha, a smo se morali zaradi vremenskih razmer obrniti.«

Ste bili kdaj v nevarnosti?

»Najbolj strah me je bilo nekoč, ko smo šli na Rateške Ponce. Pripravljala se je nevihta, pa ni bilo možnosti, da bi se kam zatekel. K sreči se je ta nevihta potem obrnila in je neurje šlo v drugo smer, da smo lahko normalno prišli dol. Sicer pa nas je velikokrat namočilo, tudi s skupino.«

S skupino na poti sicer niste nikoli imeli večje smole?

»Ne. Varnost je bila na prvem mestu. Vedno sem dal velik poudarek temu, kakšno opremo so imeli udeleženci. Če so prišli novi pohodniki, so morali povedati, če imajo zdravstvene težave, ali so, na primer, epileptiki, srčni bolniki, kar je lahko usodno. Še danes mi kdo reče, kako sem bil strog na prvem pohodu, češ da sem vedno vsakega pogledal pod noge in dejal, da vas drugič ne vidim več v supergah, ampak v pravih planinskih čevljih.« (smeh)