"Stati inu obstati!"

Prav malo vemo o tem, kaj vse nam prinese novo leto 2008. Gotovo pa je, da bo 500 let po njegovem rojstvu tudi Trubarjevo leto. In za geslo tega leta si lahko izberemo kar Trubarjevo. Pravzaprav smo si ga že, na kovancu za en evro.

Začnimo tam, kjer smo lani končali. Zadnji uvodnik v letu 2006 sem sklenil z besedami: »Prištevam se k tistim, ki si želijo, da bi mi vsi, še zlasti pa slovenski intelektualci in novinarski ceh zmogli več pokončne in profesionalne drže. Prevzemna ihta bo popustila, 'kadrovski cunami' bo minil, ljudje bomo ostali in tudi od nas samih je odvisno, kako se bomo držali. Upam, da bo v letu 2007 ta drža že boljša od te, ki smo ji priča zdaj in tako skrivenčena že dolgo ni bila …«

Te besede so nekoliko teatralne, primerne priložnosti, ob kateri so bile zapisane. Če jih leto pozneje prepustimo presoji tistega, čemur se pri nas reče »zdrava kmečka pamet«, se pokaže, kar sledi. »Prevzemna ihta« ne samo, da ni popustila, pred kratkim je dosegla svoj vrhunec in se nekoliko unesla (po mojem le potuhnila) po tistem, ko je Janez Janša v govoru po izglasovani zaupnici njegovi vladi v državnem zboru napovedal odločne ukrepe proti našim »tajkunom«. Tudi »kadrovski cunami« ni minil, je le potihnil. Najbrž zato, ker so bili vsi, ki kaj pomenijo, že zamenjani. Kar se naše drže tiče, pa ne vem, zakaj sem posebej izpostavil slovenske intelektualce in novinarski ceh. Mogoče zato, ker smo pripadniki teh dveh »cehov« po eni strani bolj izpostavljeni od drugih državljanov, po drugi pa žal nič manj upogljivi in prilagodljivi. Cerkev je v zadnjem času že večkrat pozvala vernike, naj se ne sramujejo in ne skrivajo dejstva, da so kristjani in naj to svojo pripadnost pokončno izpričajo v preizkušnjah vsakdanjega življenja. Tak poziv bi pravzaprav lahko naslovili na vse stanove naše družbe. Še nedavno so nas delili na dva razreda – delavskega in izkoriščevalskega. (Mimogrede: se vam ne zdi, da postaja ta delitev spet nadvse aktualna, to pot ne ideološko, ampak dejansko: eni lahko samo še delamo, nekateri pa imajo od tega bistveno več, kot si zaslužijo …) Zdaj je tako, da vsak posameznik pripada različnim družbenim skupinam, v družbenem teatru »nastopa« v različnih vlogah. Pripada svoji družini, šolskemu razredu ali delovni skupini, v odnosu do države je državljan, v civilno družbenih povezavah kristjan, gasilec, športnik, kulturnik … V soočenju s »poslednjimi vprašanji«, ki se končajo s smrtjo, pa ostaja, čeprav deležen opore svojih bližnjih, vsak usodno sam. In upam si trditi, da bi bilo na svetu drugače, predvsem pa boljše, če bi vsak v vsaj kateri od svojih vlog nastopal bolj samozavestno. Vsota vseh teh drobnih samozavesti bi se morala nekje poznati!

Kaj pa lahko človek kot posameznik sploh stori, da bi bilo na tem svetu kaj drugače in boljše? Koliko lahko, denimo, vplivam na to, katero vlado bomo dobili po državnozborskih volitvah, ki bi morale biti jeseni 2008? Samo toliko, kolikor velja en moj samcati glas, ki ga bom eni od strank izvolil dati. Odločijo pa seštevki takšnih glasov. Kako in koliko lahko vplivam na spremembo negativnega trenda globalnih podnebnih sprememb? Čisto nekaj malega, na primer tako, da predelam svoje hišno kurišče na okolju prijaznejša goriva, da si nabavim avto, ki ima manjšo emisijo ogljikovega monoksida, še bolj pa tako, da se z njim manj vozim … A pravijo, da niti seštevki številnih izboljšav te vrste ne bi bistveno pomagali? No, v globalnih in okoljskih razmerah morda res ne, v izboljšanju slovenske, gorenjske, krajevne, delovne in družinske »mikroklime« pa zagotovo! Bolj ko se spuščamo od globalnega k individualnemu, več zaleže posamični prispevek vsakega od nas.

»Na to pot stopam s tisto vero, s katero – kot pravi Trubar – 'more en keršenik v tih nadlugah inu iskušnavah stati inu obstati'.« S temi besedami je dr. Franc Rode razložil svoje škofovsko geslo, ko je aprila 1997 postal ljubljanski nadškof. In res, v vseh nadlogah in skušnjavah je ta gorenjski rojak stal in obstal in s Trubarjevim geslom postal rimski kardinal. »Papist«, bi rekel Trubar, ki pa bi bil morda na ta veliki dosežek našega rojaka tudi sam nekoliko ponosen. Tudi sicer lahko na pragu leta, ki bo ob 500-letnici njegovega rojstva gotovo razglašeno za Trubarjevo leto, ugotovimo, da je citirano geslo že celo leto 2007 tudi v naši splošni rabi. Vzemite kovanec za en evro, ki ga imate tudi sicer kar naprej v rokah, in poglejte na njegovo hrbtno stran: nad Trubarjevo glavo so kakor slavolok izpisane prav te njegove besede.

Trubarju verjamemo, hkrati pa izpostavimo to pot, kot novoletno voščilo, od njegove širine in višine samo en poudarek. Da bi stali in obstali tudi kot posamezniki in ne le kot »udje« v kolektivih, ki jim pripadamo. Če bo trdno in pokončno stal vsak od nas, to še ne pomeni, da bodo bolj gotovo obstale tudi naše družine, firme, v katerih delamo, društva, v katerih smo včlanjeni, država, ki ji pripadamo. Vera in z njo verjetnost pa naraščata ravno s takšno držo. Zato: Stojmo in obstali bomo!