Sedmica: Pet korakov slovenske državnosti

Vladni predsednik Janez Janša v poslanici ob dnevu samostojnosti in enotnosti: »Slovenci, Slovenke in drugi državljani in državljanke Slovenije smo si enotni, da je samostojna slovenska država naš največji zgodovinski dosežek. Ni nam bila podarjena, ampak je zrasla iz poguma, pravilnih in pravočasnih odločitev, pa tudi iz krvi, žuljev in trpljenja ter velikega samoodrekanja.

Žal je po (domala) dveh desetletjih lastne države resničnost takšna, da sramotno veliko Slovenk in Slovencev še vedno ne loči med dnevom samostojnosti in enotnosti ter dnevom državnosti. Zato ponovimo korake slovenske državnosti: prvi korak: 23. decembra 1990 je bil izveden plebiscit, na katerem se je 88,5 odstotka volivk in volivcev odločilo za samostojno in neodvisno slovensko državo; drugi korak: 26. decembra 1990 je bil izid plebiscita uradno razglašen (in ta dan praznujemo kot dan samostojnosti, od leta 2005 pa tudi enotnosti); tretji korak: 25. junija 1991 je takratna slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracijo o neodvisnosti; četrti korak: 26. junija 1991 je bila suverena slovenska država uradno razglašena (in ta dan praznujemo kot dan državnosti); peti korak: 27. junija 1991 je suvereno slovensko državo napadla Jugoslovanska armada in začela se je vojna za Slovenijo. To je tistih pet temeljnih korakov, ki bi jih moral vsakdo, ki se ima za Slovenca ali ima samo slovensko državljanstvo, kadarkoli ustreliti kot iz topa, a jih velika večina le klavrno jeclja.

Nič manj klavrna ni – na dan, ko praznujemo »naš največji zgodovinski dosežek« – niti zunanja podoba naše države, saj je izobešena slovenska tribarvnica prej izjema kot pravilo. Najmanj kar je: s tem smo do zgodovinskih dejstev brezbrižni.

Po sedemnajstih letih, ko je »Slovenija uresničila vse zunanjepolitične cilje«, tako vsaj je vladni predsednik Janez Janša v svoji poslanici ob dnevu samostojnosti in enotnosti izjavil, je skrajni čas, da se poglobimo vase in končno osvojimo tako preprosto in neoporečno dejstvo, kot je pet temeljnih korakov slovenske državnosti. Najmanj kar je, bomo s tem znanjem poglobili svojo nacionalno identiteto, kar je lahko v času, ko izginjajo meje nacionalne države, za nas prav tako zgodovinskega, da ne rečem življenjskega pomena.

Glede na povprečno brezbrižnost Slovencev do lastne zgodovine in s tem do lastne identitete, je v času pred našim predsedovanjem Evropski zvezi umestno vprašanje, koliko energije in volje smo kot predsedujoči pripravljeni vložiti oziroma prispevati k utrjevanju skupne evropske identitete? Kar se mene tiče, ne verjamem, da bomo kot narod v tej smeri sploh razmišljali, kaj šele, da bi s prstom mignili. Prav tako ne bomo v tem kontekstu razmišljali niti na ravni države, saj so prioritete našega predsedovanja v povsem drugih (politično-vojaških) sferah. Sicer pa je tako, da Slovenci s pišmeuhovskim odnosom do lastne zgodovine nikakor ne moremo graditi širše, evropske identitete. Čeprav verjamem, da bi se slovenska politična elita (glede na svoje zunanjepolitične ambicije) lotila graditi tudi ta temelj.