Šestkrat izvoljeni predsednik

Dr. Janez Drnovšek je med najvišjimi slovenskimi politiki tisti, ki je bil v letih 1989-2002 največkrat izvoljen na eno od predsedniških funkcij, po mojem računu kar šestkrat! (Milan Kučan "le" trikrat, Janez Janša enkrat ...)

V dneh ob izteku predsedniškega mandata dr. Janeza Drnovška so se od njega poslovili tako rekoč vsi slovenski mediji, ki kaj pomenijo. Kaj po vsem tem še napisati, ne da bi se ponavljali? Poskusil bom tako, da na kratko povzamem, kako se je z zgodbo tega velikega Slovenca srečevala moja malenkost. Prvič sva se srečala na volitvah za slovenskega člana predsedstva SFRJ, ki so bile spomladi 1989, in so bile zame in za večino tedaj živečih državljanov z volilno pravico prve »prave« volitve. Seveda sem bil tudi sam med tisto večino, ki je volila Janeza »ne-Bulca«, čeprav nam je bil dr. Drnovšek čista neznanka. A danes, skoraj 19 let pozneje, lahko z zadovoljstvom ugotovimo, da smo že prvič izvolili pravega človeka. Da je res tako, se je potrdilo na vseh naslednjih volitvah, ki jih je vse po vrsti dobil in nobenih izgubil.

Po tistih mojih, naših in njegovih prvih volitvah, je namreč zmagal še vsaj petkrat. Drugič sicer ni bil izvoljen na voliščih, pač pa v skupščini RS, 22. aprila 1992; ta ga je po neuspelih poskusih Marka Voljča in Igorja Bavčarja izvolila za predsednika vlade, in je na tem položaju nadomestil Lojzeta Peterleta. Tretjič, četrtič in petič je bil izvoljen na državnozborskih volitvah 1992, 1996 in 2000 – po vsakih od njih mu je predsednik Kučan kot predsedniku zmagovite stranke LDS poveril mandat za sestavo vlade, državni zbor pa ga je trikrat izvolil za predsednika vlade. Njegova šesta zmaga se je tako kot prva zgodila na neposrednih volitvah, to pot za predsednika republike, jeseni 2002. Šest glasovanj, šest zmag!

Prej sem zapisal, da ni nobenih volitev izgubil. Resnici na ljubo mu je na enem od glasovanj spodletelo. To je bilo spomladi 2000, ko ga je zapustil njegov »težavni koalicijski partner« Marjan Podobnik in je prišlo do glasovanja o zaupnici »njuni« vladi, v kateri je bil Podobnik podpredsednik. Zaupnice ni dobil, sledila je epizodna Bajukova vlada, na volitvah jeseni istega leta pa zmagoslavna vrnitev Janeza Drnovška in LDS. Zdaj, ko je vse to mimo, lahko zapišem, da sem imenovanemu na vseh teh volitvah posredno ali neposredno in po načelu »en človek, en glas«, oddal tudi svoj glas.

No, pa da ne boste mislili, da sva komunicirala samo na daljavo in prek volišč. Ne, predsednik Drnovšek je bil tudi gost 40. Glasove preje. Zgodila se je 12. junija 1997, pri Avseniku v Begunjah, pod delovnim naslovom Sto dni tretje Drnovškove vlade. Poročilo o njej je v GG z dne 20. junija 1997. Zapis o preji je pripravil kolega Jože Košnjek (Brez skrbi, Slovenije ne bomo razprodali), sam sem napisal uvodnik (V Evropo bom odšel, bom ljubco s sabo vzel), fotografiral je Janez Pelko. Pred prejo sem bil povabljen v vladno palačo, da bi se seznanila. A bil je zadržan in sprejela me je njegova piarovka Veronika Stabej (poznejša veleposlanica RS v Kanadi). In potem je prišel tisti dan, bil je četrtek, ko sem bil pred začetkom preje ves posran (in bi bolj kot k Avseniku sodil v znamenito vsegorenjsko ustanovo na drugem koncu ulice). Strašili so me namreč, da je predsednik sila redkobeseden mož in da naj vnaprej pripravim vsaj sto vprašanj, če hočem do konca speljati najinemu pogovoru namenjeno prvo uro. No, bilo je čisto drugače. Glasov in Avsenikov gost in moj sogovornik je bil prav dobre volje in naravnost gostobeseden. Tako sva se razgovorila, da sva na nekaj pozabila in je prišlo do neljube prekinitve – skoraj incidenta!

Prej imenovana gospa Stabej me je že pred prejo opozorila, da pričakujejo ravno v tisti uri velevažno sporočilo iz ene od evropskih prestolnic, kjer je vodstvo Nata odločalo o tem, ali povabi Slovenijo v to zvezo. Ko se bo zgodilo, mi bo to z govorico rok namignila, jaz pa naj bi pogovor prekinil, da bi lahko predsednik dal izjavo za ekipo TV Slovenija, ki je bila že na preži. Nakar je do tega tudi res prišlo. Čeprav sem bil ves v debati, zagledam dražestno in energično mlado damo, kako mi z rokami in ustnami vsa napeta nekaj namiguje. Pa sem si mislil, boš že počakala baba domišljava, zdaj sva v prvem planu midva s predsednikom. In sem ga pustil, da do konca pove, kar se je namenil. Navsezadnje je svojo pribočnico najbrž videl tudi sam, pa se ji ni odzval.

Se je pa ona! Nekje je dobila gasilski megafon, ukazala izklopiti ozvočenje in nato brutalno in teatralno razglasila, da prekinja Glasovo prejo, ker mora predsednik vlade podati izjavo za TVS, se pravi za vesoljno slovenstvo. Ne spominjam se, ali je razglasila tudi novico dneva: da nas Nato še ne kani povabiti. Ne morem pomagati, a meni se je takrat moj pogovor s predsednikom zdel veliko važnejši od neke negativne novice, ki meni osebno, tudi če bi bila pozitivna, ni pomenila nič. Spregledal sem dejstvo, da v visoki politiki osebni pogledi ne štejejo, o tem, kaj je res važno za ljudstvo in za medije, odločajo oni zgoraj in ne kak gorenjski predilec. No, predsednik se je kmalu vrnil, se vsem prijazno opravičil za neljubo prekinitev, preja se je nadaljevala ter v miru in lepo končala. Tako kot je predsednik Drnovšek v naslednjih letih uresničil tudi dva od najbolj prepoznavnih ciljev njegove zunanje politike: sprejem v Nato in EU. Popeljal nas je v Evropo, sam pa odšel po mir na Zaplano.

Predsednik, ki je dosegel vrsto političnih zmag, že od leta 1999 bije še en boj, v katerem pa mu volivci ne moremo pomagati – boj z boleznijo. V boju s smrtjo je kot vsak posameznik usodno sam. Smrt sicer vedno zmaga, a v boju za življenje se ljudje držimo zelo različno. Janezu Drnovšku je treba priznati, da je tudi na tem bojnem polju velik borec, morda celo večji kot v politiki. Na Kosovem polju je tik pred razvpito proslavo na Gazimestanu, 28. junija 1989, naš Janez kot takratni predsednik predsedstva SFRJ in predsedujoči Gibanja neuvrščenih deloval ob srbskem »voždu« precej nebogljeno. Slobodan Milošević, ki je v govoru tistega dne oznanil svoj namen po sovražnem prevzemu Jugoslavije, je njenega predsednika enostavno obšel in po vojaško prestavil na podrejeno stran, češ naj se vidi, kdo je tukaj glavni. No, predsednik Drnovšek je bil med tistimi, ki so nadvse elegantno in brez velikih žrtev speljali Slovenijo iz Jugoslavije v Evropo, predsednik Milošević je umrl v zaporu za vojne zločince v Haagu, Srbi pa ravno v teh dneh izgubljajo že drugo kosovsko bitko, to pot najbrž za zmeraj. Podpisani jim tega ne privoščim, a tako je.

Če sem si že dovolil pisati o Janezu Drnovšku na bolj osebni način, naj v tem slogu tudi sklenem. Zdaj že bivšemu predsedniku želim vse dobro, predvsem pa zdravja. Pomladi 2007 smo ga povabili na še eno Glasovo prejo. Vabila ni zavrnil, le odložil. Vabilo še zmeraj velja, gospod predsednik, iskreno upam, da se še kdaj srečamo!