Priznanje spodbuda za naprej

Zavod za gozdove Slovenije tradicionalno konec leta v vsaki območni enoti izbere najskrbnejše lastnike gozda. Med štirinajstimi letošnjimi lastniki priznanja je tudi Janez Rant z domačije Pr` Štefan iz Suše (nad Hotavljami) v Poljanski dolini.

Suša – »Priznanje ni samo moje, ampak za celotno družino in je predvsem pohvala in potrditev dosedanjega dela ali drugače povedano, pomeni, da pravilno delamo,« nam je pred dnevi povedal Rant. Meni, da je v gozdu potrebno stalno delati, ga stalno negovati, saj se kakovostno delo v le enem letu ne pozna, zato priznanje sprejema tudi kot spodbudo za delo v preteklih letih.

»V zadnjih letih nas večkrat napade lubadar. Dobro je, da ga ni veliko, vendar je žal postal stalnica. Zaradi njega je več dela in velikokrat ob povsem nepravem času, prav čas pa je pri boju z lubadarjem zelo pomemben, saj bi bila sicer škoda še večja,« nam razloži Janez Rant. Poleg njega in žene Jane za kmetijo skrbijo še otroci Boštjan, Maja in Aljaž. Slednji je star komaj sedem let, vendar kolikor more, rad pomaga. Kmetija se ponaša s 34 hektarji, glavna dejavnost je pridelovanje mleka. Imajo 20 krav, za oddajo mleka pa 90 tisoč litrov kvote. Skrb za krave na 550 metrih nadmorske višine ni niti najmanj lahko opravilo, saj na osmih hektarjih travnikov kosijo do trikrat na leto, vendar je košnja na strmih pobočjih izjemno težka in včasih tudi slaba. »V hribih je zagotovo težje,« naša razmišljanja potrdi Rant: »Vložiti moramo več energije, kot jo v dolini, stroji so dražji in hkrati tudi manj efektivni.« Gospodar tudi prizna, da je danes veliko lažje kot pred dvema desetletjema, ko ni bilo toliko strojev in so morali za določena opravila prositi ali najeti tudi druge delavce.

Podobno je tudi v gozdu. Danes Pr' Štefan na leto posekajo približno 150 kubičnih metrov lesa iz 22 hektarjev gozda, vsako leto pa na približno hektarju opravijo še negovalna dela. »Vse je odvisno od časa, saj večinoma sekamo pozimi, ko je manj drugega dela na kmetiji. Lani smo zaradi mile zime lahko veliko delali, kako bo letos, pa bomo še videli,« pove Janez Rant, ki ima gozd večinoma ob kmetiji, le štirje hektarji so bližje Javorjam kot Suši. V zadnjih letih so naredili veliko gozdnih vlak, tudi sicer smo skupaj ugotavljali, da je delo v gozdu lažje, a je Rant prepričan, da bi z boljšo opremo lahko naredili še več.

Domačijo Pr' Štefan smo obiskali med prazniki, zato je na mizi zadišala tudi domača potica. Janez Rant nam na vprašanje, kako praznike čuti kot gospodar kmetije, z nasmehom odgovori: »Prazniki so in jih čutimo. Božič je za nas eden največjih praznikov, ko se zbere celotna družina. Čez leto ima vsak svoje delo ali šolske obveznosti, na božični večer pa se dobimo, povečerjamo in poveselimo.« Drži pa tudi, da praznikov v hlevu ne poznajo in je potrebno postoriti vse, ne glede na praznik. »Kar ni nujno, pa na praznike ne delamo,« pribije Rant.

Ponosen je, da sin Boštjan opravlja tudi dve dodatni dejavnosti, pri katerih mu lahko pomaga. Prva je vzdrževanje cest, druga pa gozdarske storitve. Torej ne delate le v svojem gozdu, se začudimo. »Časi so se spremenili,« pojasni Rant: »Od kmetijske dejavnosti je malo dohodka, zato v okolici sekamo tudi za druge. Vedeti morate, da zaradi tega ne bomo obogateli, vsekakor pa gre za priboljšek.« Res je. Že tako velja, da so na hribovskih kmetijah odvisni od vremena, letnega časa in kmetijske politike. Tiste, ki grozi, da ne bo več subvencij za hribovske kmetije. In to po komaj nekaj letih (ne)urejenega subvencioniranja.