Iz starih časov: Ste že klali?

Ne, ne, ne bojte se, ne sprašujem, ali ste že koga zaklali ali bili zaklani. Obujam le vprašanje, ki sem ga v tem letnem času pogosto slišal v svoji mladosti - ko so se ljudje na podeželju spraševali, ali so pri neki hiši že zaklali prašiča.

Tega niso počeli le na kmetih, prašiča so zredili tudi v marsikateri delavski hiši ali pa so ga kupili ter nato doma zaklali in si naredili kolin. Tako je bilo še v petdesetih in šestdesetih, pozneje ne več, ko so začele ta žlahtni stari običaj izpodrivati tako imenovane »sindikalne polovice« prašičev, ki jih je nabavil tovarniški sindikat in jih poceni prodajal svojim članom … No, na kmetih prašiča še zakoljejo, a tehnologija zakola se je spremenila, ostalo je le klanje brez obreda. Kako je bilo, ko je bil zakol prašiča še kmečki ritual, pa obudimo s pomočjo Manice Koman (Na Gorenščem je fletno, 1928). Tudi to, da o tem pišemo ravno v času pred božičem, ni naključje. Največ se je namreč klalo ravno v dneh in tednih pred prazniki – tako so si zagotovili prazničnemu času primerno kulinarično ponudbo.

»Važen dogodek je, kadar pride v hišo klavec. To je res domač praznik, četudi je ta dan v hiši več dela nego navadno. Gospodar je sedaj rešen skrbi, da bi mu bolezen ne pobrala debelega pujsa, kar se žal večkrat zgodi. Gospodinja je zadovoljna, ker se ji odslej ne bo več treba baviti s prašičjo pičo, ki daje mnogo opravila. In otroci, no, otroci se vesele okusnih klobasic; kdo bi tudi zameril kaj takega mladim želodčkom! Klavec pride navadno zjutraj in tedaj pridejo tudi najbližji sosedje, da pomagajo zvezati prašiča in pripraviti to in ono. Potem počakajo dotlej, da polože prašičevo mast na tehtnico. To je namreč najbolj važno. Meso, koža in druge pritikline ne pridejo toliko v poštev. Glavno je mast. Čim več je masti, tem bolj je vesel gospodar. Zlasti pa je na to ponosna gospodinja, kajti zasluga, da je prešič lepo rejen, je pravzaprav njena, ker za prešičjo rejo skrbi predvsem gospodinja. Na prašičjerejo polagajo naši ljudje mnogo. Zato se živo zanimajo in ugibajo že vnaprej, kdo v vasi bo imel letos najdebelejše prašiče.«

Komanova zakolu samemu ne posveča velike pozornosti, bolj jo zanimajo posledice, izražene v kolinah. »Večino mesa, zlasti gnjati in plečeta klavec primerno razseka, nasoli in vloži v velik, za to pripravljen škaf. Meso ostane v škafu nekaj tednov, da se dobro izsoli, potem pa ga izobesijo v dimnik. Nekaj mesa pa porabi za mesene, takozvane 'kranjske klobase', ki jih istotako spravijo v dimnik. Glavo in parklje razseka na primerne dele, ki jih potem gospodinja kuha za kosilo razen petkov vsak dan, dokler ne poidejo. K temu pridevlje razrezan krompir, repo, kolerabo, in korenje. To zelo priljubljeno jed imenujemo 'šaro'.« Nič od prašiča ni šlo v nič, poleg glave in parkljev je bila porabljena tudi koža. »Prašičjo kožo gospodar proda, ali pa jo da ustrojiti in preskrbi s tem sebi in družini obutev.«