Hotemaže vrh Lovrenca

Besedilo: Živa Čebulj
petek, 21. december 2007 / 06:00

Kulturno-športni dan za vaščane Hotemaž in druge ljudi dobre volje.

Sonce nas je sredi oktobra še vedno grelo s svojimi toplimi žarki in spet razveselilo Hotemažane s svojim okroglim licem na dan našega pohoda na Lovrenc. 14. oktobra nas je dvainšestdeset pohodnikov ob deseti uri v dopoldnevu krenilo na pot od gasilskega doma v Hotemažah proti Lovrencu.

Po gozdni poti smo hitro prišli do Brega, od tam pa čez polje do Preddvora in nato naprej mimo gasilskega doma na vrh Korotance, kjer smo si malo odpočili, nadihali svežega zraka, nagledali znane vasi iz drugačnega zornega kota in izmenjali bonbone najrazličnejših znamk in okusov. Po kratkem oddihu smo po poljski poti mimo Bašlja prišli v dolino Belce, naprej do Gamsovega raja in po gozdni cesti mimo domačije Vaškar hitro do doma na Sv. Lovrencu. To naštevanje poti ni le za tiste, ki vas/jih ni bilo zraven, marveč tudi za tiste, ki jim/nam je pot prehitro minila ob pogovorih in zraven nismo utegnili opazovati, kje vse smo šli in kod so nas vodili tisti prvi v naši hotemaški kači.

Hitro je minila pot, Lovrenc ravno tako dosežen in še preden smo dobro ujeli sapo, smo bili že postreženi s čajem in krofom. Da nismo na suho pili in se sladkali, pa je poskrbelo Kulturno-umetniško društvo Hotimir. Navdihujoč razgled in krasna narava sta že ljudem pred nami dvigala voljo in veselila srce. Zato smo lahko z besedami Matije Valjavca in Josipine Turnograjske izrazili našo navdušenost in veselje: In prevzeto mora sŕce / iz globine izdihníti: / O, prekrasna je narava!

S pesniških višav nas je prizemljila vaška igrica Divji lovec; prav za to priložnost jo je napisal Franc Medle. Nasmejali smo se ob lovskih in ribiških zvijačah ter ostalih klevetah izza gostilniške mize, nato pa smo se kmalu morali dvigniti in oditi v dolino. Vseeno pa prijetnega druženja še ni bilo konec. Pot proti hotemaškemu gasilskemu domu smo si krajšali s petjem slovenskih narodnih pesmi in kakšno prisrčno steklenico. Tudi v to smer je bila pot prijetna in kratka, a vseeno smo prišli lačni in utrujeni. Kot je bilo za duhovno lakoto že poskrbljeno, je nato vaški odbor poskrbel še za telesno s kranjskimi klobasami.

Ko smo ob zaključku pogledali nazaj na naporen, a lep dan, smo lahko ponovili za Matijem Valjavcem: Rajske radosti zigrava / v vnetih prsih mi srce, / vidim, brata brat spoznava / vedno bolj od dne do dne.