Kako smo okrasili učilnice
Prvega decembra smo imeli v OŠ Šenčur delovno soboto. Ta dan smo s pomočjo staršev okrasili učilnice, izdelovali voščilnice, pekli kruh ...
Ko zadiši po praznikih
V veseli december mogoče poskušamo stlačiti že preveč dogodkov. Kratek svetel del dneva nam zagotovo ni v pomoč; najdaljše noči v letu postajajo vse bolj hladne, zato smo vsi najraje na toplem. Predvsem otroci pričakujejo obisk Miklavža, Božička in dedka Mraza; potrebno je postaviti in okrasiti novoletno jelko, napisati voščilnice in poskrbeti za manjša darila, ki jih ob slovesu starega leta namenimo najdražjim.
Tudi v šoli je dela čez glavo, saj želimo postoriti kar največ še pred nastopom novoletnih počitnic. Na delovno soboto v decembru smo okrasili učilnice, hodnike in ostale prostore v šoli ter napisali voščilnice z lepimi željami za svoje domače. Izdelali smo tudi okraske za domačo jelko; mnogim učencem razredne stopnje so pri delu pomagali tudi starši. V soboto smo »na en mah ujeli tudi drugo muho«- počitnice imamo že v ponedeljek, 24. decembra. Zato prav vsem že zdaj želimo prijetne praznike in vse dobro v novem letu.
Otroci iz vrtca, šolarji in kolektiv Osnovne šole Šenčur
Ko šola postane za en dan pekarna
»… Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti.« (Ivan Sivec, Kruh ponoči spi)
V trbojski šoli je začelo dišati po kruhu že pred deveto, ko smo položili v pečico prve štiri pletenice. Prvo decembrsko soboto smo tedenski šolski projekt MMM, KAKO DIŠI KRUH! zaključili v »šolski pekarni«, v katero so se spremenili vsi šolski prostori. Učenci v obeh razredih so se razdelili v skupine. Vsaka je imela svojo nalogo. Ker so bile zmogljivosti »šolske pekarne« omejene, so najprej pekli učenci 4. razreda.
Po pisnih navodilih in učiteljičini demonstraciji so pripraviti testo v štirinajstih korakih. Navdušeno so spoznali, da vzhaja tudi kvas in kvašeno testo in ne samo sonce, ki je to soboto še posebno toplo ožarjalo šolske prostore. Okna so bila zaprta, da se testo ne bi prehladilo. Šolske klopi so postale mentrge. Vsak učenec je do devete ure uspešno naredil pletenico, ki je bila samo njegova, prva in nekaj posebnega. Dobila je tudi prepoznavno ime.
Starši so se nam pridružili ob desetih, ko smo zaploskali prvim zlato zapečenim pletenim kruhkom, ki so spokojno počivali v pletenih krušnicah. Medtem ko so se pekle še ostale pletenice, smo raziskovali vrste kruha, delo v pekarnah, kako so pekli kruh včasih, ali je kruh tudi drugod po svetu vsakdanja hrana, koliko stanejo različne vrste kruha, zakaj je črn kruh bolj zdrav od belega, ali je kruh še vrednota in kako bi pocenili kruh, ki je po mnenju vseh navzočih, predrag. Odkrivali smo zrna modrosti v pregovorih o kruhu.
Učenci 5. razreda smo raziskovali, katere vrste kruha so v razredu najbolj priljubljene in kaj se je dogajalo s kruhom skozi zgodovino. Na plakatu smo predstavili vrste kruha, ki je najpogosteje na naših mizah. Zbrali smo različne recepte za kruh in jih vnesli v računalnik. Razlagali smo pregovore o kruhu.
Na vasi je živela bogata deklica, ki je govorila, da se ne bo nikoli poročila z revnim fantom. Pa ga je zagledala lepega in revnega. Pozabila je na besede, ki jih je velikokrat izrekla, in se zaljubila vanj. Slišala je pregovor: »Zarečenega kruha se največ poje.«
Zamesili smo testo za polbeli kruh. Ko je dovolj vzhajalo, smo naredili vsak svojo štručko, jo pomazali z jajcem in spekli v »šolski pekarni«. Bile so zelo dobre, zato so za starše ostale le drobtinice. Po kruhu dišeče vzdušje se je delovno nadaljevalo s pripravo čokoladnih kroglic. Učilnica je »vzhajala« od dobre volje in ustvarjalne družinske energije. Vsaka skupina je okrasila mizo. Odprli smo okna, zajeli svež zrak in poslušali odlomek iz resnične zgodbe Ivana Sivca »Kruh ponoči spi«. Pridružila se nam je tudi gospa ravnateljica, ki je spodbudila učence k uspešnemu delu zadnjih nalog.
»Ko je po peki vso hišo napolnil vonj svežega kruha, smo se počutili kakor grofje, ki nam nihče ne more več do živega.« (Ivan Sivec, Kruh ponoči spi)
Jolanda Regouc in Cilka Dežman
Novoletne delavnice na Olševku
Kljub soboti smo prvi decembrski dan preživeli v šoli. To ni bil običajen šolski dan, saj smo torbe in vsakodnevne šolske skrbi pustili doma. Za uvod v praznične decembrske dni smo pripravili novoletne likovne delavnice. Učenci in učiteljice smo bili zelo ustvarjalni. Načrt dela za ta dan je pripravila naša vzgojiteljica Darija Orehek. Vsak učenec je za začetek napravil »zlato« novoletno voščilnico. Da je šola zaživela v pravem novoletnem vzdušju, smo okrasili razrede, okna in hodnike. Papirnate novoletne jelke nas pozdravljajo na vsakem koraku. Po odlični malici in posladku smo komaj čakali, da nas obiščejo starši. Ti so se nam pridružili pri izdelavi smrečic iz storžev. Bili so nam v veliko pomoč. Obrazi naših učencev so bili veseli in nasmejani, kajti starši niso velikokrat z njimi v razredu. Razigrani in praznično razpoloženi smo se razšli in si zaželeli še naprej vesele decembrske dni.
Neda Tomlje, vodja podružnice Olševek
Učilnice so dobivale novo podobo
Razprimo zdaj roke/ za naše otroke./ Zanje odprimo srce in oči,/ skupaj ustvarimo lepe stvari. S tem vabilom smo se v soboto zjutraj z učenci zbrali po razredih na podružnični šoli v Voklem in najprej ustvarjali novoletne čestitke. Pripravljali smo se tudi na obisk staršev. Učenci so bili prijetno vznemirjeni, saj starši ne sedijo z njimi pogosto v šolskih klopeh. Tudi v kuhinji je prijetno dišalo, na malico je vabil praznično urejen kotiček. Nato so se nam pridružili starši. V učilnicah je bilo malo tesno, vendar veselo in predvsem delovno. Pod spretnimi rokami so nastajali snežaki, pingvini, zvezdice. Učilnice so dobivale novo podobo. Čeprav smo izdelovali enotno dekoracijo učilnic, je prišla do izraza ustvarjalnost učencev in staršev, vsak izdelek je bil nekaj posebnega. Učence bo še dolgo spominjal na skupno ustvarjanje s starši. Sledila je čajanka, ko smo se skupaj posladkali in začutili, da je lahko tudi delovna sobota prav prijazen dan. K nam je zima in praznično vzdušje vstopilo prav to soboto - 1. decembra.
Bernarda Avsenik Marenk, vodja podružnice Voklo