Drama za obetavne

Besedilo: Igor Kavčič
petek, 21. december 2007 / 06:00

Absolvent dramske igre na AGRFT Aljaž Jovanovič iz Srednje vasi je v začetku decembra nastopil v novi predstavi ljubljanske Drame SNG Katica iz Heilbrona ali preizkus z ognjem, kljub mladosti pa je zbral tudi že nekaj gledaliških nagrad.

Kakšna povezava z gledališko vejo Jovanovičev …?

»Ne, nobene povezave z Dušanom. Mogoče bi se rodbini srečali daleč v preteklosti, ne vem. Sicer pa nas je kar precej Jovanovičev v Sloveniji.«

Vprašam zaradi povezave jabolka z drevesom …

»Moja šenčurska sorodstvena veja je bila že pred mnogimi leti menda kar dejavna na lokalnem odru. A to ni moglo imeti večjega vpliva za mojo odločitev za študij igralstva, o tem sem se bolj ali manj odločal sam. Najbrž pa ima pri tem neki pomen odprtost naše družine, gre za povezavo dveh različnih svetov. Ded po očetu je bil Srb, živeli so na Primorskem, po mami pa sem čisti Gorenjec, v zadnjih rodovih prav iz Šenčurja. Temu rečem »trčenje dveh svetov«, kar je najbrž vplivalo tudi na mojo osebnost, nima pa direktne zveze z mojo odločitvijo za igralski poklic.«

Kot dijaka kranjske gimnazije te je najbrž posrkala močna gimnazijska improligaška ekipa pred leti …

»Niti ne, čeprav imam v spominu odlične improvizatorje, kot so Toni Cahunek, Boštjan Gorenc in drugi … V moji okolici so mi sicer vedno govorili, da sem nadarjen za besedno umetnost, mene pa so v gimnaziji bolj zanimali geografija, matematika in fizika … Prelomnica je bil muzikal Dva brata, ki smo ga v režiji Mance Urbanc v mojem drugem letniku igrali na gimnaziji. S sošolcem sva šla na avdicijo in sva dobila vlogi bratov. Predstava je uspela, občinstvo je bilo navdušeno, mi, ki smo jo naredili, pa tudi. Ob tem sem prvič začel razmišljati o igralstvu. Z Nino, vnukinjo igralca Poldeta Bibiča, sva bila takrat par, nekajkrat sem bil tudi pri njem in sva se pogovarjala o tem. Sicer sem se za sprejemne izpite na akademiji pripravljal sam, Bibiču pa sem najbolj hvaležen, ker mi je povedal nekaj zanimivih stvari o igralstvu, predvsem pa mi je vlil poguma, naj poskusim. Takrat še nisem bil povsem prepričan, naj se spustim v vse skupaj ali ne?«

V zadnjem letu bi mu kar nekajkrat lahko dali prav. Študij si vzel zelo resno, že v drugem letniku začel sodelovati z ljubljansko dramo, prejel pa si že tudi nekaj pomembnih »mladinskih« igralskih nagrad …

»Nekaj sošolcev nas je na koncu drugega letnika sodelovalo v predstavi Alamut, ki sta jo naredila Dušan Jovanovič in Sebastjan Horvat. Igrali smo tudi v Salzburgu in to je bila res čudovita izkušnja. Potem sem s sošolcem sodeloval v predstavi v Mali drami ob Janezu Škofu, Petri Govc, Štefki Drolc in Matiju Rozmanu, sledil je Ojdip v Korintu, kjer sem igral svojo prvo konkretnejšo vlogo, lik Levka, Ojdipovega sina.«

In zanjo jeseni na Borštnikovem srečanju prejel nagrado za mladega igralca ...

»Sprva sploh nismo vedeli, ali bo šla predstava na Borštnikovo srečanje ali ne, saj so bila mnenja o njej zelo deljena. Nazadnje sva dobila nagradi Marko Mandič in jaz, kar je najbolj zanimivo in me še posebej veseli, pa tudi predstava v celoti. Prepričan sem, da smo v celoti res super odigrali.«

Pred letom dni si začel s Severjevo nagrado za vlogo Sganarela v študentski Molierovi igri Zdravnik po sili. Ali nagrade povečajo »iskanost« po igralcu?

»To je bila predstava tretjega letnika na akademiji. Nagrade so vsekakor koristne v tem smislu. Sicer je kar nekaj režiserjev in igralcev tudi profesorjev na akademiji, naše produkcije pa si ogledajo tudi drugi »pravi« ljudje iz slovenskih gledališč. Najbolj pomembno pa je najbrž, da se govori o tebi, češ ta ima potencial …«

Trenutno si absolvent dramske igre, v fazi »obetaven«. Čaka te diploma, hkrati pa je dobro zgrabiti vsako priložnost delati z velikim režiserjem, v veliki predstavi, sprejeti močno vlogo …

»To so vse stvari, o katerih zadnje čase precej razmišljam. Konec faksa, konec šolanja, razmišljal sem celo, da bi šel še kam v tujino. Trenutno še nimam zagotovljenega nobenega angažmaja, čeprav se že nekaj časa dogovarjam v ljubljanski drami, kjer bom zaseden v še dveh produkcijah letos. Eno bo režiral Dušan Jovanovič, v Mali drami pa bo njegov tekst režiral moj sošolec z AGRFT. Sem pa zaradi obveznosti v Ljubljani moral odkloniti odlično ponudbo iz mariborske Drame. No v tem času sem s kolegico delal še predstavo za otroke Kraljična na zrnu graha, sodeloval bom v lutkovni predstavi Mini teatra … Pa še diplomo je treba naredit.«

In se sem in tja kdaj oglasiti doma v Srednji vasi in Šenčurju …

»Zelo rad pridem domov, kadar le zmorem. Ko bom imel čas, in zagotovo ga bom imel, imam željo v Šenčurju narediti neke vrste kulturno društvo, v katerem bi se lahko izkazali mladi. Pri nas namreč ne manjka mladih s talenti, od glasbenikov, literatov, igralcev … Imam že dva somišljenika za društvo in upam, da to ne bo le en balon, ki sem ga zdajle napihnil. Res bi rad kaj naredil v domačem kraju. Z mladimi, v katerih vidim kar velik potenical.«