Turbo Raay na ime Aleš ne sliši več

Besedilo: Ana Hartman
petek, 21. december 2007 / 06:00

Jeseničan Aleš Vovk je danes bolj znan pod imenom Raay. Pevec v skupini Turbo Angels je odločen, da življenje posveti glasbi. Pravi, da ga je v glasbene vode usmerila predvsem zmaga na Prvem glasku Gorenjske, ko je - če verjamete ali ne - prepeval pesem Helene Blagne.

Da se je danes 23-letni Raay, ki ga večina pozna predvsem kot pevca v skupini Turbo Angels, odločil, da življenje posveti glasbi, ne preseneča, saj je bila ta v njegovem okolju vseskozi prisotna. Mama Mojca je učiteljica glasbe v osnovni šoli, spodbujala ga je k pisanju pesmi in ustvarjanju lastne glasbe. Oče Sandi je pel pri ansamblih in je učitelj klavirja v glasbeni šoli. »Ati je bil tisti krivec, ki je težil, da nisem pustil glasbene šole, saj sem bil največji lenuh na svetu, ko je bilo treba vaditi klavir. Naučil me je osnov. Za klavirjem mi je pokazal osnovne akorde, kako 'opremiti' pesem s harmonijami,« se spominja Raay. Njegov prvi pevski nastop se je zgodil pri šestih letih – z zmago na Prvem glasku Gorenjske, ki ji je kasneje dodal še nekaj uspešnih nastopov na festivalih. Vseskozi je komponiral, pisal pesmi, proti koncu srednje šole je postal producent pri založbi Menart. Posebno prelomnico v njegovem življenju predstavlja skupina Turbo Angels. Raay, ki je ta čas približno na polovici študija glasbene pedagogike na akademiji za glasbo, pravi, da so njegove misli najbolj usmerjene na to skupino: »Ne morem si predstavljati življenja brez Marjetke, Maše in Dejana. Sprejeti smo bili na Emo in ta čas razmišljamo le o nastopu na njej.«

Zdi se, da ste vseskozi gradili na prepoznavnosti, uspešno ste se udeleževali različnih festivalov. Na katerega ste najbolj ponosni?

»Pri osemnajstih sem potegnil črto. Odločiti sem se moral, ali bom poskušal sam celo življenje in sledil besedam drugih ali pa bom zaupal svojemu instinktu in se spustil pod okrilje založbe Menart. Sprva so bili vsi okoli mene skeptični, vendar je bila to zame taka priložnost - kot mlad 'poba' ustvarjati za takratne zvezde Bepop, Unique ... Čez leto dni sem že zaradi odličnih odnosov z mediji, založbo in veliko trdega dela lahko ustvaril dve novi zvezdici iz popolnoma neznanih punc - Žano in Majo Slatinšek. Kmalu je sledila zmaga na Hit festivalu. Težko rečem, na katerega sem najbolj ponosen, saj je poleg te zmage zraven še moja zmaga z berglami na Melodijah morja in sonca na Večeru mladih, pa aktualna zmaga Mance Špik na Melodijah morja in sonca ter zmaga Turbov na Pesmi poletja. Najbolj sem ponosen na to, da je moja ekipa pri vrhu vsega, česar se lotimo.«

Na Prvem glasku Gorenjske ste si zmago prislužili s skladbo Helene Blagne. Jo še vedno imitirate?

»Ojoj, na to sem čisto pozabil. Morda je bila to najbolj pomembna zmaga, ki je takrat še Aleša usmerila v glasbene vode. Pesmi Helene Blagne so mi bile všeč. V končni fazi je bila velika zvezda takrat in je še danes. Se je pa dostikrat narobe interpretiralo, da sem bil njen imitator. Šestletni fantič je pel skladbico, pa naj bi bil imitator Helene Blagne? Kaj takega! Zaradi tega sem bil na Jesenicah deležen veliko zbadljivk nevoščljivcev. Ko se zdaj s Turbomobilom peljem skozi Jesenice zgolj zaradi mami, da jo obiščem, se mi vedno smeji, ko vidim koga, ki je znal biti nesramen in brezobziren, in pomislim, kako se je meni zasukalo življenje, taisti človek pa ostaja tam, kjer je bil - na ravni jeseniškega fovšljivca! Helene pa ne poznam preveč dobro. Upam, da bo kdaj naneslo, da ji napišem hit. Čeprav sva se o tem že pogovarjala po telefonu, do realizacije ni prišlo, ker sva pri različnih založbah.«

Od kje vzdevek Raay?

»Ko sem resno začel delo na estradi, sem se vprašal, kaj želim. In takrat sem delal zgolj glasbo v stilu MTV-ja, nekakšen slovenski RnB. In pri tej moderni glasbi - Aleš Vovk? Lepo vas prosim. Iskal sem nekaj, kar ne bi imelo nobene povezave z Alešem. Našel sem ime, ki je izviralo iz moje najljubše računalniške igrice - Rayman. Ker je veliko Rayev, sem dodal še en A, ko sem ravno Aleš, in nastal je Raay. Danes me le še starši in babica kličejo Aleš, sicer pa na to ime praktično ne reagiram več.«

Poleg tega, da ste pevec pri Turbo Angels, ste aktivni tudi na drugih glasbenih področjih. Po čem, menite, vas ljudje danes najbolj poznajo?

»Kot pevca pri Turbo Angels, saj je delo producenta bolj v ozadju, nekakšna siva eminenca. Najbolj sem ponosen na to, da ko se odločim za pravi projekt, pravo osebo in pravo sodelovanje, lahko 'naredim' zvezdo, po vsem kar sem se naučil, kar sem nabral izkušenj in stikov z ljudmi. Vesel sem, da sem iz neznanih imen do uspešnih solo karier poleg že omenjenih pripeljal tudi Turbo Angels in odlično prijateljico Manco Špik, ki smo jo v dveh letih pripeljali v vrh slovenske estrade.«

Znanim pevkam ste pred leti peli spremljevalne vokale. Vam je to dosti pomagalo pri uveljavljanju? Kako danes gledajo na vas pevke, kot je Natalija Verboten?

»Kot spremljevalni vokal javno nisem prav veliko deloval. Res pa sem na Emi pel 'back' vokale Nataliji Verboten. No, danes mi niti ne odzdravi. Na žalost. Sicer pa se odlično razumem z vsemi izvajalci na tej sceni, saj je Slovenija tako majhna, da je logično, da smo med sabo vsaj kolegi, če ne prijatelji. Z Manco Špik, Sašo Lendero, Špelco, Nušo Derenda smo tako v istem timu, z Rebeko večkrat sodelujem pri kakšni grafični zadevi.«

Prepoznavnost ima tudi negativne posledice. Ali kdaj razmišljate, zakaj vam je treba tega?

»Nikoli. Kdor tako razmišlja, je 'presran' in naj se zapre v svoje stanovanje in ne odžira prostora tistim, ki se trudijo in si resnično želijo. To vselej povem mladim izvajalcem, s katerimi začenjamo kariero. Res je, da te večkrat prosijo za avtogram, da se včasih v kinu ne moreš pojaviti, kakor si želiš …«

Se danes radi vračate iz Ljubljane na Jesenice?

»Na Jesenice se nikoli ne vračam pretirano rad. Slabi spomini, fovšija, ljubosumje, pokvarjenost, ki so jo imeli ljudje zaradi tega, ker je nekdo samo pel … No, roko na srce, ko gledam te posnetke, bi si tudi sam sebi kakšno primazal.«