Rateče so spet združene!

Za Rateče je danes zgodovinski dan - domačini bodo do svoje zemlje na (doslej) italijanski strani spet lahko prihajali brez dokumentov.

Rateče - »Nobena vas na Gorenjskem ni bila z mejo tako prizadeta kot Rateče!« je dva dni pred ukinitvijo meje med Slovenijo in Italijo pripovedoval Jože Brudar, domačin iz Rateč, vasi, ki jo je meja v zadnjih desetletjih neizbrisno zaznamovala. Leta 1919 je rapalska pogodba vas presekala na dvoje in skoraj pol je je prešlo pod Italijo. Prek sto Ratečanov je postalo »dvolastnikov« - z zemljo na italijanski strani, pod Italijo pa so prešle tudi štiri rateške kmetije – Bacon, Žverc, Jank in Jalen. Spomini na čase, ko so morali domačini za dostop do svoje zemlje na italijanski strani pri sebi imeti tudi po tri dovolilnice, je še živ. Ratečan Jože Kavalar se spominja, koliko težav so imeli s prehajanjem meje do svojih kmetijskih zemljišč: »Če smo hoteli v senožet na Tromejo, smo morali to napovedati dan prej. Spomladi smo morali najaviti, koliko krompirja, žita in drugih pridelkov bomo jeseni prepeljali nazaj v Slovenijo …« Bilo je obdobje, ko je rateške kmete na italijanski strani čakal stražar in jih s puško pospremil do njive ter jih tam ves dan stražil … Iz tega obdobja izhajajo tudi zgodbe, kako so stražarji z dvometrskimi palicami špikali v seno in gnoj na vozu, da bi videli, ali Ratečani morda ne tihotapijo česa … A kot v vseh obmejnih krajih je tudi v Ratečah živel »šverc«, priznavata sogovornika. Med »črno robo« so bili zlasti kava, šuškavci (balonski plašči) in bote (copati). »Moja stara mama je sedela zadaj na vozu in je 'bote' skrila v seno, tik pod 'štango'. Ko je voz pripeljal okrog hiše, je 'bote' hitro zmetala v gredo, da stražar ni videl!« se spominja Jože Brudar. Kazni za »tihotapce« pa so bile hude. »Če so te dobili, si bil ob prepustnico, prehod meje so ti lahko prepovedali tudi za več let!« pripovedujeta sogovornika. A Ratečani so ostali zavedni in meje nikoli niso priznavali. Zato se je leta 1919 pripetila tragedija, ko so ob meji ustrelili domačina, gospodarja Mežikove domačije, ki je vztrajal, da je na svoji zemlji on gospodar … Bili so svinčeni časi, ko so stražarji zares streljali … Tudi v Mežikov spomin so se Ratečani odločili, da bodo ob prehodu v šengensko območje in ob ukinitvi meje sami pripravili slovesnost na mejnem prehodu Rateče. Žal je država spregledala, koliko gorja je Ratečanom prinesla meja, in so glavne državne slovesnosti ob vstopu pripravili drugje … A veselje Ratečanov zato ni nič manjše. Glavno je, da so Rateče od danes spet združene!