Najvišjo ceno mirovanja človeka plača hrbtenica

Besedilo: Mojca Šimenc
petek, 21. december 2007 / 06:00

Fizična aktivnost je kredit, iz katerega črpamo celo življenje. Človek, ki se ne giblje, je manj sposoben, manj vzdržljiv in ima daljši reakcijski čas. Njegove mišice, kite in kosti so manj čvrste in se po operacijah celijo počasneje. Pogovarjali smo se s profesorjem dr. Vinkom Pavlovčičem, predstojnikom ortopedske klinike v Ljubljani.

Ali bi kot ortoped nekomu v zrelih letih, ki sicer ne počne ničesar, svetovali, naj se začne ukvarjati s tekom?

»Teka mu vsekakor ne bi svetoval. Problem pri teh, ki se dolgo ali nikoli niso ukvarjali s športom, je, da niti ne znajo pravilno teči. Ker ne obvladajo pravilne tehnike teka, se tudi prej poškodujejo. Svetoval bi jim hitro hojo, kolesarjenje, plavanje.«

Katere poškodbe so pri teku najpogostejše?

»Pri teku ne gre za poškodbe, ki smo jih vajeni pri drugih športnih aktivnostih, na primer za zlome ali pretrganja kit, pač pa za preobremenitvene poškodbe. Do njih pride zaradi napačne tehnike teka, zaradi napačne opreme, predvsem obuvala ali zaradi površine, na kateri tečejo. Asfalt zagotovo ni telesu prijazna podlaga. Bolje je teči v naravi po mehkejših podlagah. Do preobremenitvenih poškodb pri tekačih najpogojsteje prihaja v predelu ahilove ter drugih kit ob stopalu in v predelu zunanjega dela kolenskega sklepa na iliotibialnem traktusu. Glavni problem pri teku, še posebej pri tistih, ki dolga lete tečejo na dolgih razdaljah, pa so obrabe sklepov. Obraba sklepov je sicer odvisna tudi od individualne nagnjenosti, vsekakor pa nanjo najbolj vpliva fizična aktivnost. Posebej obrabe kolen in kolkov so pri tekačih pogostejše. Če se pri nekomu, ki teče, pojavijo težave, mora s tekom absolutno prenehati.«

Ali gre pri obrabah sklepov in preobremenitvah tetiv za poškodbe, ki jih počitek popolnoma pozdravi, ali lahko postanejo trajne?

»Glavni problem preobremenitvenih poškodb oziroma entenziopatij je, da jih ljudje v začetni fazi ne jemljejo dovolj resno. Težave se res pojavijo zelo prikrito: bolečina je prisotna ob začetku aktivnosti in takrat, ko z aktivnostjo prenehaš, ko pa se človek ogreje, bolečina mine. Z nadaljevanjem aktivnosti se poškodba slabša in preide v kronično fazo, ki je skoraj neozdravljiva oziroma traja mesece ali celo leta, da se pozdravi. Najbolj pomembno pri težavah s kitami na kateremkoli mestu je, da se z aktivnostjo, ki je težave povzročila, takoj preneha. Ne svetujemo mirovanja, ne svetujemo imobilizacije prizadetega dela telesa, pač pa zmanjšanje aktivnosti in ekcentrične vaje. Gre za vaje, pri katerih je sklep trikrat manj obremenjen kot pri normalnem koncentričnem gibu. Tekač, ki se mu pojavijo težave z ahilovo tetivo, naj bi začel s zmernim kolesarjenjem. Ko se težave umirijo, lahko s tekom nadaljuje. Ugotoviti pa mora, kaj je bilo vzrok za poškodbo (tehnika, obutev, podlaga …), in potem ustrezno ukrepati.«

Ali je kakšna razlika pri okrevanju po ortopedskih posegih med ljudmi, ki so fizično aktivni, in tistimi, ki niso?

»Med tistimi, ki so bili pred neko poškodbo aktivni, in tistimi, ki niso bili, je velika razlika. Aktivni veliko hitreje okrevajo. Pri hujših poškodbah kolena, na primer pri poškodbi križne vezi, pacientom pred kirurškim posegom svetujemo rehabilitacijske programe, s katerimi kolensko muskulaturo okrepijo, da se zmanjša oteklina, saj je rehabilitacija po operaciji bistveno hitrejša. Aktivnost je zelo pomembna, vendar mora biti gibanje pravilno. Kite so vezivno tkivo, ki je slabše prehranjeno in se zato tudi prej okvari. Poleg tega kite po tridesetem letu starosti že zapadejo degenerativnim procesom, kar je prej kot pri drugih delih gibalnega sistema. Gre za fiziološki proces staranja pri človeku, ki se najprej začne pri kitah, potem pri mišicah – slednje začnejo svojo prožnost izgubljati po štiridesetem letu, kosti pa po petdesetem letu.«

Kdaj ob sumu na poškodbo k zdravniku?

»Bolečina je najboljši pokazatelj, da je nekaj narobe. Če aktivnost ne povzroča bolečin, jo lahko mirno izvajamo. Če pa povzroči bolečino, je treba z njo prenehati in jo nadomestiti z drugo aktivnostjo, ki naj bo zmerna. Pri poškodbah kit namesto teka kolesarimo ali plavamo. Če se stanje v doglednem času ne izboljša, je treba poiskati strokovno pomoč. Če pa gre za obrabo sklepa (artrozo), je potrebno z večino aktivnosti popolnoma prenehati. Ljudem z obrabo sklepov svetujemo samo še hojo s palicami, kolesarjenje in plavanje. Kolesarjenje je zelo zdrava aktivnost za sklepe.«

Ali se po operacijah kolka ali kolena še lahko ukvarjamo s tekom?

»V fazi rehabilitacije začnemo s tekom šele po treh mesecih, s kolesarjenjem pa že po dveh ali treh tednih. Če ni okvare hrustanca in je bila operacija dobro opravljena, lahko človek teče naprej. Lahko počne vse, kar hoče. Pri nas tudi že več kot deset let opravljamo transplantacijo hondrocitov, ki pa pride v poštev pri omejenih 5 do 7 kvadratnih centimetrov velikih okvarah hrustanca. Res, da gre za kirurški poseg, ki mu sledi nekaj mesecev trajajoča rehabilitacija, je pa po posegu tak sklep ozdravljen.«

Ali na splošno opažate porast težav s hrustancem?

»Da. Tovrstnih težav je več, odkar se ljudje več ukvarjajo s športom. S porastom profesionalne in rekreativne športne aktivnosti je tudi obrab sklepov več. Tako, kot je športna aktivnost potreba in za telo koristna, ima torej tudi svoje slabe strani.«

Kaj pa je največja cena, ki jo iz ortopedskega vidika plača nekdo, ki je fizično neaktiven?

»Ljudje, ki niso aktivni, imajo največ težav z vratno ali ledveno hrbtenico. Slej ko prej se ob sedečem delu in neaktivnosti pojavijo težave z njo. Za druge sklepe ne-gibanje ni tako velik problem. Človek je sicer manj sposoben, manj vzdržljiv, tudi pri psihično zahtevnem poklicu, njegov reakcijski čas je daljši. Pri ljudeh, ki se gibajo celo življenje, je težav s hrbtenico bistveno manj. Zaradi neaktivnosti se degenerativne okvare hrbtenice stopnjujejo in mnogokrat je potrebno ukrepati kirurško. Težave se lahko pojavijo že po tridesetem letu starosti, celo prej. Ljudje pač nismo ustvarjeni za sedenje, pač pa za gibanje. Pri okvarjeni hrbtenici izvajamo posebne, vodene vaje, za zdravo hrbtenico je koristna katerakoli športna aktivnost. Idealno za hrbtenico je plavanje, pa tudi kolesarjenje je za hrbtenico zelo primerno.

Večji problem danes postaja mladina. Velik del otrok je pretežkih in ker so pretežki, so manj sposobni za gibanje. Izpostavljeni so negativizmu vrstnikov, zaradi česar se, namesto da bi se aktivirali, umaknejo. Namesto da bi s športom razvijali telo, se še bolj oprimejo neaktivnosti. Mladina se danes veliko premalo giblje. Velik del krivde nosimo tudi odrasli, ki jim po eni strani dovoljujemo negativne razvade, po drugi pa jih pretirano silimo k uspehu pri statičnih dejavnostih. Sendvič, televizor, računalnik in fotelj so »smrt« za gibanje. Če otrok v mladosti vzgoje v šport ne dobi, bo kot odrasel svoje navade težko spremenil, zato je tako pomembno, da s športnimi aktivnostmi začnemo v mladosti. Vsak otrok zna teči. Med pubertetniki jih nekaj že grdo teče, odrasli pa nekateri tečejo prav smešno. Ker toliko časa niso tekli, so teči pozabili. K nam prihajajo otroci s težavami v kolenih, stopalih in križu, za katere takoj vidimo, da so nastale samo zaradi premalo gibanja. Rešitev zanje je šport.«

Ali opazite razliko med nekom, ki se je v otroštvu ukvarjal s športom, in nekom, ki se ni?

»Seveda. Med športom se razvijajo mišice, pa tudi kite in kosti postajajo bolj čvrste. Kost športnika se ne bo zlomila tako hitro kot kost tistega, ki je pri miru. Igralci tenisa imajo na rentgenskem posnetku kosti roke, s katero udarjajo žogo, vidno močnejše. Čvrste kosti, kite in močne mišice vplivajo na večjo stabilnost sklepa, zmanjšujejo možnost poškodb in upočasnjujejo degenerativne procese zaradi staranja.«