Samo s tekom ne bomo shujšali

Ena od največjih negativnih posledic obilja v sodobnih razvitih družbah je prekomerna telesna teža. Od leta 2005 spadata tako debelost kot pretirana telesna teža med bolezni.

V študije, ki bi odkrile metabolne mehanizme vplivanja na debelost, je bilo vloženih veliko naporov, vendar jim znanstveniki še niso uspeli »priti do dna«. Že precej časa pa vedo, da nam je narava namenila izjemno preprosto in učinkovito sredstvo za ohranjanje vitalnosti in preprečevanje bolezni: gibanje.

»Številne študije dokazujejo močan vzgojni vpliv aerobnih aktivnosti (tek, smučarski tek …) in vpliv na zdravje,« pojasnjuje prof. dr. Branko Škof, predstojnik katedre za atletiko na Fakulteti za šport v Ljubljani. »Zelo znana je študija, ki so jo opravili na Finskem. Na vzorcu več kot dva tisoč bivših vrhunskih športnikov (v času spremljanja so bili stari 58 let) so ugotavljali njihovo zdravstveno stanje in ga primerjali s stanjem v običajni populaciji. »Merili« so prisotnost srčno-žilnih bolezni in ortopedske težave. Pri boleznih srca in ožilja so bili zlasti vzdržljivostni športniki značilno boljši od običajne populacije, pogostnost obiskov v ortopedskih ambulantah pa je bila pri njih za malenkost večja. Tudi življenjska doba je bila pri bivših vzdržljivostnih športnikih v povprečju za približno sedem let daljša. Avtorji zaključujejo, da opazno manjša rizičnost ogrožanja zdravja pri bivših športnikih izhaja prav iz »navzetja« športnega načina življenja v mladosti.«

Ali se tisti, ki so »športali« v otroštvu in se kasneje zapustili, lažje vrnejo nazaj k teku kot tisti, ki nikoli niso bili fizično aktivni?

»Šport – telesna kondicija v mladosti ni garancija za telesno kondicijo in zdravje tudi v kasnejših obdobjih življenja. Če človek gibanje opusti, bo imel čez deset let lahko podobne težave pri ponovnem uvajanju vanj kot tisti, ki nikoli ni bil aktiven. Drži pa, da ima telesna aktivnost v mladosti velik vzgojni pomen. Športne navade, navade zdravega načina življenja se prenašajo v kasnejša obdobja življenja. Pri tistih, ki so bili od otroštva vzgajani v športnem smislu, je večja verjetnost, da bodo s športom živeli tudi kasneje.«

Ali je tek primerno sredstvo za hujšanje?

»Tek ni najboljša aktivnost za hujšanje. Človek s prekomerno telesno težo (običajno je to povezano tudi z nizko telesno pripravljenostjo) največkrat zmore tako malo teka, da je to v smislu energijske porabe in hujšanja premajhen dražljaj. Če vemo, da vsak kilometer teka pomeni približno 60 kilokalorij in da za izrabo enega kilograma maščobnega tkiva potrebujemo okrog 150 kilometrov teka (9000 kcal), lahko hitro izračunamo, da tek trikrat na teden po 10 do 20 minut (skupaj okrog 6 do 8 km) ne bo uresničil pričakovanj. Zato je za začetnika, ki teče dvakrat na teden po tri do šest kilometrov, smiselno, da v svoj športni program vključi še dvakrat na teden po dve do tri ure kolesarjenja ali planinarjenja. Tako bo v enem mesecu porabil za približno en kilogram maščobnega tkiva energije.

Problem pogostnosti teka pri ljudeh s povečano telesno težo je v tem, da je pri teku obremenjenost sklepov, vezi in mišic nog ter hrbtenice zelo velika, zato tek vsak dan za te ljudi ni priporočljiv. Tveganje za preobremenjenost »podvozja« in poškodbe je zelo velika. Zaradi tega naj začetniki oziroma ljudje, ki se uvajajo v tek, tečejo le dvakrat do trikrat na teden, ob teku pa naj gojijo še druge vzdržljivostne aktivnosti.

Za samo hujšanje so pomembnejše aktivnosti, ki lahko trajajo dlje časa in predstavljajo manjšo obremenitev za lokomotorni aparat. Take aktivnosti so kolesarjenje, smučarski tek, hoja, planinarjenje. S kombinacijo vseh teh aktivnosti lahko pridemo do obsega več ur v enem kosu in do tega, da vadbo izvajamo brez večjega tveganja veliko bolj pogosto. S tem pa energijska poraba raste, teža pa se postopno zmanjšuje.