Evropa hoče "ekološko kulturo"

Besedilo: Jasna Paladin
petek, 21. december 2007 / 06:00

Dve leti in pol smo Slovenci že člani velike evropske družine različnih narodov in le še nekaj dni nas loči od zgodovinskega polletnega predsedovanja Uniji, ki nam je bilo zaupano kot prvi članici med novinkami. Kako se bomo znašli na čelu sedemindvajseterice, bo odvisno predvsem od naše samozavesti, moč slednje pa zlasti od zavedanja in spoštovanja lastne kulture, predvsem duhovne.

O ljudski duhovni kulturi, kot edini specifiki, ki znotraj globalizacije razlikuje narode med seboj, in o možnostih, ki jih Slovenci na tem področju še imamo in jih v Evropski uniji moramo izkoristiti, smo se pogovarjali s prof. dr. Markom Terseglavom, doktorjem literarnih znanosti, višjim znanstvenim sodelavcem na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU in izrednim profesorjem folkloristike na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti.

Pred vstopom v Evropsko unijo je marsikoga, predvsem tiste nasprotnike združitve, skrbelo, kako bo naš prestop z Balkana v družbo velikih evropskih držav vplival na naše gospodarstvo, naš jezik in kulturo ter kaj vse nam bo ta velika sprememba prinesla. Kako smo se znašli v tem kratkem času? »Po teh dobrih dveh letih se naš vstop v Evropsko unijo pozna kvečjemu na ekonomskem in političnem področju, bojim pa se, da veliko manj na kulturno-identitetnem. Prav na tem področju ostajamo najbolj neprepoznavni, čeprav bi lahko bilo ravno obratno,« je prepričan Terseglav. »Zanimivo je, da Hrvati, ki sploh niso v EU, že leta in leta vnaprej delajo na tem – pripravljajo velike kulturne manifestacije zato, da so in bodo prepoznavni na tem področju. V Sloveniji je tega veliko premalo.«

Težava je v tem, da večina Slovencev nikdar ni znala prav dobro razviti svoje etnične identitete - identitete, ki je ne določi znanost, ampak etnije same, povsem spontano, v primerjavah z drugimi etnijami. Posamezni narodi se med seboj ne razlikujejo le po arhitekturi, noši in drugi materialni kulturi ali po šegah in običajih ali drugih področjih družbene kulture, temveč predvsem po duhovni plati kulture. Prav ta je, kot vseskozi poudarjajo antropologi, predvsem pa folkloristi, pomembna za bistvo nekega naroda, in če tega ne spoznamo pri raziskovanju samega sebe, se ne moremo primerjati z drugimi. »Slovenci imamo na tem področju nekak psihološki problem. Naš značaj je nekako ambivalenten – po eni strani bi radi bili prepoznavni in smo pri tem včasih celo malo agresivni, po drugi strani pa sploh nočemo izstopati. Največja napaka je gotovo v tem, da si pri nas vsi, s politiki na čelu, predstavljajo, da je prepoznavnost nekega naroda v visoki kulturi. Vedno se radi navzven predstavljamo s Prešernom, prihodnje leto ob 500-letnici rojstva se bomo tudi s Trubarjem. Vse to je sicer prav in potrebno, a še bolj potrebno bi bilo predstaviti tisto, kar je za nas najbolj specifično,« opozarja Terseglav, sicer strokovnjak za ljudsko pesništvo, in dodaja, da je kultura po vsem svetu univerzalna. Prešeren je univerzalen tako kot Goethe in tako kot Shakespeare. Vsi narodi po svetu imajo določene miselne vzorce, ki so enaki vsem, a prav tako imajo vsi neke svoje posebnosti, ki jih ločijo od drugih. In prav tu je naša prepoznavnost največja. Za oblikovanje naše etnične identitete in prepoznavnost na zunaj je pomembna spontana, ljudska duhovna kultura. »In to je tisto, kar etnologi, antropologi in sociologi kulture ne moremo dopovedati politiki in drugim, ki nas predstavljajo v svetu.«

Prav duhovna kultura je tisto, kar nas kot turiste v tujih deželah najbolj privlači in zanima. »Želimo njihovo hrano, njihovo kulturo in njihov način življenja. Vsi iščemo nekaj specifičnega in zakaj ne znamo s takimi očmi gledati tudi doma. Tujci bi pri nas namreč želeli videti same take specifike, a mi tega ne znamo pokazati in mi jim tega ne damo. S tem je povezan en tipičen slovenski kompleks – Slovenci se namreč zelo bojimo provincionalnosti,« je kritičen Marko Terseglav. Tako pa je že vse od 19. stoletja naprej. Že Emil Korytko, mladi Poljak, ki zaradi naprednih nacionalističnih idej v svoji domovini ni bil preveč zaželen in je nekaj let zato živel pri nas, je sredi 19. stoletja miselnost, povezano z ljudskimi pesmimi, v naših kulturnih krogih postavil na glavo. V tem romantičnem obdobju so bile ljudske pesmi glavno blago številnih narodnozavednih zbirateljev, a kulturniki, med njimi predvsem Matija Čop in France Prešeren, pred njima pa sprva tudi že Valentin Vodnik, so s filozofijo čistega jezika ljudske pesmi popravljali, jih prilagajali znani poetiki, primerjali z visoko kulturo in obravnavali z estetskega vidika, s tem pa zabrisali njihove poglavitne značilnosti, ki so nastale kot plod neke spontanosti. Ljudska pesem je imela vseskozi povsem druge zakonistosti in drugo funkcijo, kot umetna. In tovrstno miselnost je v takratno zaspano Ljubljano prinesel Korytko. Slovence je spodbujal, naj ljudske pesmi pustijo in zapišejo takšne, kot so, naj jih ne spreminjajo, saj njihova funkcija ni v estetiki, tako kot v poeziji nasploh, temveč imajo svojo funkcijo v življenju. Poudarjal je, da ima ljudska pesem vrednost sama po sebi, brez popravkov, in da prav taka prinaša največji nacionalistični naboj. Slovenskim kulturnikom je dopovedoval, da imamo svojo lastno, ljudsko kulturo, le zbrati in zapisati jo moramo in da se da le iz zbirk preprostih ljudskih pesmi, pravljic, rekov in drugih elementov duhovne kulture zasnovati naravno filozofijo naroda, ki kaže dušo naroda, kakor je sam poudarjal.

In provincionalnosti, ki nam jo je očital že Emil Korytko, se, kot kaže, Slovenci nismo otresli še vse do danes. Različne spodbude, povezane z ohranjanjem lastne kulture, prihajajo tudi iz Evropske unije. »Slovenci se še danes bojimo, da nas bo imela Evropa za drugorazredne, zato bomo vse, kar nas legitimira kot narod, skrili in se vsega sramovali. Na vseh predstavitvah, ki jih imamo npr. v evropski hiši v Bruslju, na olimpijskih igrah in podobnih velikih dogodkih se predstavljamo s tistim, kar mislimo, da je najboljše – ponavadi z visoko kulturo, čeprav so takšne manifestacije namenjene prav poudarjanju posebnosti. Poglejte baltske narode, kako so uspeli! Prej so bili vseskozi pod Rusijo, brez svoje besede, danes pa vsi vemo, kdo so. Slovenci tega preprosto ne znamo.«

In kaj je zares tako posebnega v tej duhovni kulturi, da so številne evropske konvencije namenjene prav temu in da nas je celo Unesco pred vstopom v Evropsko unijo opozoril in pozval, naj pristopimo s svojo ljudsko kulturo, ki je le nam lastna. Etnologi in antropologi ugotavljajo, da je duhovna kultura najboljši način za spoznavanje specifičnosti neke etnije zato, ker je od vsega najbolj transparentna oblika nekega značaja naroda. »Ko so ameriški antropologi proučevali asimilacije različnih indijanskih plemen, ki so danes amerikanizirana, so razlike med posameznimi plemeni odkrili lahko le še v duhovni kulturi, predvsem glasbi. Tam se ni praktično nič spremenilo, ker je glasba, tako kot drugi elementi duhovne kulture, naš intimni svetovni nazor, nekaj, kar podedovano nosimo s seboj. Kljub temu da se vse spreminja, to ostaja in to je tista specifika, o kateri govorimo.«

Slovenci vseskozi mislimo, da smo v družbi evropskih narodov posebni le zaradi svojega jezika in dvojine, ki je ne poznajo nikjer v naši bližini. Jezik nas sicer zares močno oblikuje, a ni edini, ki nas določa. Nič manj pomembni niso tudi dialekti, intonacija in melodija govora in druge posebnosti, o katerih Marko Terseglav pravi naslednje: »Naša specifičnost se na primer zelo kaže v melodičnosti našega jezika, ki je tako posebna kot jezik sam, in v melodiji naših ljudskih pesmi. Na prvi pogled se zdi, da Avstrijci v Celovcu večglasno pojejo ravno tako kot naši fantje, a kdor ima ostro uho, bo hitro zaznal malenkosti, ki nas močno razlikujejo. Izkaže se, da avstrijsko petje ni preveč podobno slovenskemu, pa ne zaradi jezika. Podobno je s Furlani. Če pojemo pesem z istim besedilom in isto melodijo, se izkaže, da je skupaj nikakor ne moremo zapeti. Zakaj? Predvsem zato, ker imamo dve popolnoma različni glasbeni govorici. Naš ritmični način 3 + 2 je Furlanom popolnoma tuj. Hitro se pokaže, da nekdo pripada enemu kulturnemu krogu, drugi pa drugemu.«

Do zelo podobnih razlik je prihajalo tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Pri nas je nekaj povsem običajnega tričetrtinski ali štiričetrstinski takt, Makedoncem na primer pa se zdi to nekaj povsem tujega, pretežkega in tudi nevšečnega njihovemu okusu. Podobno kot nam makedonski šestnajstosminski ritem. Raziskovalci ljudske kulture so zanimive razlike opazili tudi pri ljudeh, ki sicer živijo zelo skupaj, a vseeno pripadajo različnim kulturnim krogom. Poglejmo Prekmurje in Medjimurje. Pesmi so zaradi podobnega jezika nenehno prehajale državno mejo, a pravo razliko opazimo, ko se pesem zapoje. Pri povsem isti pesmi za specifike poskrbi drugačna melodika. Tako in podobno je pri vseh elementih duhovne kulture, ne le pri ljudski glasbi. Na svetu je na primer cela vrsta tipičnih motivov, ki se pojavljajo v pravljicah in združujejo praktično celo Evropo. »Če bi vse pravljice sveta prevedli v angleščino in jih objavili v eni knjigi, bi po njih vseeno vedeli, katera je evropska, katera ruska, indijanska ... Motivi so lahko isti, ker zaradi civilizacije lahko razmišljamo zelo podobno, a je okolje tisto, ki tak motiv spremeni. Naše okolje projecira naš pogled na neki dogodek in mi mu damo tisto, kar je značilno za neki narod, npr. za Slovence.«

Pomembno pri vsem skupaj pa je dejstvo, da ljudska kultura ni nekaj preživetega, nekaj, kar je obstajalo v obdobju romantike v 19. stoletju, ampak nekaj, kar obstaja vseskozi, zasidrano v naših temeljih na način, ki nas označuje in tega preprosto ne moremo zatajiti. Tradicija namreč ni le stvar preteklosti. »Za lažje razumevanje tega moramo izhajati iz samega sebe, iz povsem zasebnega življenja. Vsakdo od nas dnevno sprejema številne vplive iz svoje okolice in na neki način se vsi priklanjamo modi, nihče ne želi biti starokopiten. Ko pa pridemo domov, živimo nekoliko drugače, iz nekih svojih prepričanj. In podobno je z duhovno kulturo. Na ven se pogosto sploh ne vidi, zato velikokrat slišimo, da se je ljudska kultura danes že povsem izgubila. A se ne more, zato, ker jo vedno prenašamo kot posamezniki naprej. Sicer v veliko manjši meri kot nekdaj, a vseeno. Vse to izhaja iz našega notranjega, kar nam je dala tradicija. Danes radi rečemo, da tradicija izginja, da se prilagaja drugim stvarem. Res se prilagaja, ampak vedno obstaja. Ko smo bili pubertetniki, smo rekli, da se nikoli ne bomo obnašali, kot naši starši. Ampak čez čas vidimo, da smo nevede sprejeli nekaj vedenjskih vzorcev in tako se jaz danes obnašam tako, kot se je moja mama,« priznava profesor.

Evropska unija torej nikdar ne bo eno, niti si tega ne želi, a Slovenci moramo svoje mesto v tej veliki družini narodov še poiskati in utrditi. Stroka poudarja, da svoje majhnosti, ki je naša velika prednost na področju kulture, ne znamo izkoristiti. »Sam se vedno jezim, če slišim, da smo Slovenci majhni in da zaradi tega ne moremo nič narediti. V današnji Evropi velikost šteje le v politiki in ekonomiji, v kulturi pa ne! Danes je Evropejcu pomembno in dragoceno vse, kar je naravno, ne le ekološko kmetovanje, tudi »ekološka kultura«, torej ljudska. Iskanje tega bo v prihodnje zelo veliko, vprašanje je le, ali bomo mi to znali ponuditi, ali bomo spet zamudili priložnost. V takšno mišljenje nas bo Evropa zaradi našega kramarskega značaja enostavno prisilila in pomen ljudske kulture bomo spoznali šele takrat, ko bomo v tem videli svojo korist.«

Marko Terseglav, tudi član nekaterih mednarodnih folklorističnih združenj, opozarja, da tuji strokovnjaki na našo kulturo gledajo kot na nekakšno eksotiko. »Nemški kolegi bi na primer dali milijarde evrov, da bi še imeli tako spontano kulturo, kot jo imamo mi. Takoj bi jo kupili! Oni jo umetno obujajo, ker svoje nimajo več. Mi jo pa imamo, a je ne znamo izkoristiti in raje hitimo v globalizacijo.«

Pred nami je šest mesecev predsedovanja Evropski uniji – obdobja, ko Slovenci končno lahko naredimo korak naprej k naši prepoznavnosti. Čeprav nam je to doslej vse prej kot dobro uspevalo, prof. dr. Marko Terseglav, po mami z Jesenic in čeprav že od otroštva živi v Ljubljani, pravi Gorenjec, kot ponosno pravi – ostaja optimist. »Ljudska kultura bo ostala, ker je v nas samih – ne glede na to, ali jo bomo hoteli ali ne. Tako je od nekdaj. Že Trubar je pred petsto leti rekel, da ljudska pesem izumira in to ugotavlja vsaka generacija na novo. Vseskozi se spreminja in prilagaja, a je neuničljiva.«

Bolj kot se pretvarjamo in prilagajamo drugim, bolj izgubljamo stik s svojo lastno identiteto, sestavljeno iz posebnosti spontane ljudske kulture. Podobno je z narečji. Gorenjec, ki se bo v Ljubljani trudil zavestno prilagoditi in zatajiti svoje narečje, bo izpadel smešen in prav nič drugače ni z narodi. To prilagajanje deluje komično in tragično hkrati. »Evropa nas želi sprejeti v originalu, takšne, kot smo, z vso našo spontano ljudsko kulturo. Mi pa se ji ne pustimo, ker se ji hočemo približati, ji biti všečni. S tem siromašimo sebe, hkrati pa se pred Evropo smešimo, ker nismo samosvoji. Streznilo nas bo edinole to, da bo Evropa jasno pokazala, kaj pričakuje od nas,« zaključuje priznani folklorist.

Evropski uniji bomo torej še hvaležni, da se namesto nas samih trudi ohraniti našo ljudsko kulturo in s tem našo identiteto.