Nežen fant z močnimi udarci

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / sreda, 19. december 2007 / 06:00

Gregor Debeljak iz Dolenje vasi se je s svetovnega prvenstva v kikboksu vrnil s petim mestom in spoznanjem, da je tudi naslov svetovnega prvaka v prihodnjih letih zanj dosegljiv.

Dolenja vas – Prve dni decembra se je v portugalskem mestu Coimbra končalo letošnje svetovno prvenstvo v kikboksu. Naša reprezentanca je na njem dosegla lep uspeh, med več kot šesto tekmovalci iz 43 držav pa se je v tako imenovanem full-contactu s petim mestom izkazal tudi 22-letni Grega Debeljak iz Dolenje vasi, ki se je o svojem športu razgovoril tudi za naš časopis.

Navadno se fantje z Dolenje vasi radi pohvalijo z rezultati v sankanju na naravnih progah. Ti si se odločil za borilne veščine. Zakaj?

»Res je sankanje pri nas najbolj priljubljen šport, oba moja brata Simon in Joža sta sankala. Tudi jaz sem poskusil, vendar sem vztrajal le dve leti. Začel sem trenirati karate, ki pa mi ni bil zanimiv. Takrat mi je prijatelj Rok Čadež povedal, da v Železnikih trenira kikboks in povabil me je s seboj. Takoj ko sem si oblekel rokavice, pa sem ugotovil, da mi je ta šport preprosto usojen.«

Od prvih začetkov do vrhunskega tekmovalca pa pot gotovo ni bila lahka?

»Najprej smo trenirali pri Črtu Zadravcu v klubu Zeleni zmaj v Železnikih, kasneje smo hodili na treninge v Selca, nato pa v Škofjo Loko. Ker nas je bilo premalo, smo morali na treninge v Kranj. Ko je trener ugotovil, da si želim tudi tekmovati, sem pri petnajstih letih šel na prvo tekmo. Ugotovil sem, da je tudi v tem športu mogoče postati uspešen tekmovalec in takrat sem začel še bolj resno trenirati, tako rekoč vsak dan.«

Kdaj pa so se začeli večji uspehi?

»Ko sem bil star 18 let in postal član, sem lahko začel tekmovati v full-contactu, kar pomeni z udarci na polno. Odkar nastopam v full-contaktu, doma še nisem bil poražen, moj največji uspeh pa je peto mesto na svetovnem prvenstvu v Coimbri v začetku tega meseca, prav tako peti sem bil lani na evropskem prvenstvu.«

Kdaj ti je v tem športu najteže zdržati?

»Nastopam v lahki kategoriji, kar pomeni v domačem merilu do 63,5 kilograma, v mednarodnem merilu pa do 60 kilogramov. Ta razlika nekaj kilogramov v mednarodni konkurenci od mene zahteva največ odpovedovanja, saj moram pred tekmami vedno shujšati. Vendar pa si želim in čutim, da bom enkrat lahko postal svetovni prvak v full-contaktu, zato mi ni pretežko zdržati tudi stroge diete.«

Kaj delaš, ko nisi na treningih?

»Končal sem srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki, razmišljam o redni službi, vendar je ob vsakodnevnem treniranju težko. Poleg tega pred velikimi tekmovanji, kot je bilo to svetovno prvenstvo, hodim za več dni trenirat na Štajersko k Tomažu Baradi in Alešu Zemljiču, ob sredah treniram boks zaradi treninga rok. Poleg tega redno treniram v Kranju, sam pa tudi vodim skupino članov na Podnu v Škofji Loki.«

Je kaj časa tudi za nežnost, za dekleta?

»S puncami sem nežen, takrat pozabim na močne udarce. Je pa res, da dekleta zahtevajo več časa in pozornosti, kot jim je lahko ta trenutek, ko resno treniram, ponudim. Tako trenutno nimam punce.«

Imaš pa veliko prijateljev?

»Ja, k sreči. Ko grem na tekmovanja, moram vsaj polovico stroškov navadno plačati sam, zato sem zelo hvaležen prijateljem, od Tomaža Barade, ki mi je pomagal pri treningih in sem lahko pri njem prespal med pripravami, pa kolegom »mglam« iz Selške doline, ki so zbrali tudi nekaj denarja, da sem lahko šel na svetovno prvenstvo. Prav tako mi finančno pomagata podjetje Kompla iz Selc pa merilni servis Lotrič. Domači sprva nad mojim športom niso bili navdušeni, sedaj pa so ugotovili, da mi je šport dal veliko znanja, drugačen pogled na svet in me podpirajo.«