S frekvenco do zdravja

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 11. junija

Pri gospe, ki na ljubljanski tržnici prodaja zelje, želim kupiti zelnico. »Dajte no, gospa,« mi reče, »vode, pa res ne prodajam. Kadar koli pridete, vam jo dam zastonj. Za zdravje. Samo steklenico morate imeti.« V najbližjo trgovino skočim po ustekleničeno vodo, z vsebino zalijem rože v cestnem koritu, vode v steklenici namreč od nekdaj ne pijem, v prazno plastenko pa mi branjevka nalije menda samega zdravja. Zelnico spijem, še preden se s kolesom pripeljem do doma.

Ko se vračam z dopoldanskega sprehoda po Rožniku, zagledam v Čolnarni, kavarni ob Tivolskem bajerju, prijateljico Metjo, ki se ob kavici martinčka na toplem junijskem soncu. Pri prijetnem opravilu se ji z veseljem pridružim. Klepetava – o čem drugem kot – o moji bolezni oziroma, bolje rečeno, življenjski preizkušnji in o tem, kako jo premagati. Nenadoma in nehote se mi ulijejo solze. Metja je povsem zmedena in ne ve, kako naj se na moje presenetljivo vedenje odzove. Nič pametnejšega ji ne pade na misel kot: »Daj, no, daj, Marjeta, saj bo še vse dobro.« Tudi sama sem nad njeno reakcijo na moje vedenje presenečena, saj si moje solze očitno razlaga kot strah pred boleznijo. Ko me cmeranje mine, razčistim nesporazum in Metji razložim, da me niti po naključju ni strah bolezni, pač pa me je prešinila ganljiva misel na Andreja in na Tino in na Bojana in na mami in na sestro in na njeno družino in na prijatelje in na prijateljice, skratka, na vse tiste, ki so mi nesebično naklonjeni in zaradi katerih je življenje še lepše in vrednejše. Na glas razmišljam o ambicioznih ženskah, ki se zaradi poklicne kariere odrečejo, če že ne partnerju, pa vsaj naraščaju in namesto v toplem družinskem okolju živijo v hladnem in brezosebnem svetu poslov ter takšnih in drugačnih dobičkov. In sklenem, da so se ljudje, ki se zaradi poklicne kariere odrečejo lastni družini, ujeli v past hitrega uspeha in navidezne sreče. Žal je ta sodobna filozofija življenja odtujena od naravne in prvobitne človekove potrebe: biti ljubljen. Drži, tudi sama sem bila in sem še vedno ambiciozna. Ampak, ne na račun družine ali prijateljstva.

Popoldan me po telefonu pokliče pomočnica prof. dr. Braneta Kobala, biofizika, ki se poklicno ukvarja s tako imenovano frekvenčno terapijo, in mi sporoči, da me gospod Kobal pričakuje v torek ob deseti uri. Končno. Na ta klic čakam, odkar sem na Golniku zvedela za svojo življenjsko diagnozo, če se tako izrazim.

Namreč. Ena od lastnosti celice je, da pri svojem delovanju ustvarja neko določeno frekvenco oziroma, da na tej določeni frekvenci deluje; frekvenca ali vibracija celice je pomembna pri delovanju celice, pri sporazumevanju med celicami, povezana je z energijo celice. Skratka, frekvence posameznih skupin celic se med seboj razlikujejo; tako se frekvence celic kože razlikujejo od frekvence celic črevesja in te se razlikujejo od frekvence celic naših notranjih organov. (Se nadaljuje.)