Decembrski nemir

"Naj bo mir na svetu in začne naj se v meni."

Decembrski nemir me je gnal v trgovine, kjer sem s podpisovanjem kreditnih kartic potrjevala svojo čredno pripadnost. Kupila sem več, kot sem potrebovala, vendar sem se tolažila z mislijo, da še vedno manj kot nekateri, ki so upehani potiskali vozičke pred seboj. Slaba tolažba. Domišljam si, da se iz leta v leto izboljšujem. Ne kupim več vsakič WC račke, samo zato, ker je nisem uporabljala kot otrok. Prav tako se zadržim pred policami s čistili, ki v meni budijo primarne občutke po drgnjenju, razkuževanju in bleščanju v naši hiški. Tudi dišečih svečk imamo do konca leta 2010 dovolj. Enako je s papirnatimi prtički, za katere še vedno mislim, da jih moram imeti vseh barv in vzorčkov. Daleč so časi, ko sva jih s sošolko Majo zbirali. Jaz pa bi jih še vedno kupovala. Mimogrede se znajde v mojem vozičku še kakšna roža, tudi, če kaže znake hiranja, ker so jo že petkrat prestavili iz hladilnika na polico. Ljubeče ji obljubim, da bo pri meni cvetela vsaj še en teden. Moja šibka točka so tudi odeje in blazine. To je povsem psihološka potreba, ker si na njih predstavljam sebe, kako ne delam nič ali pa berem kakšen pregrešen roman o normalnih ljudeh iz srednjega veka. Blazine so skoraj vedno rdeče barve, kar še potrjuje mojo veliko potrebo po ljubezni. Poleg rdeče barve včasih tudi nasedem dišečim kremicam in pomadicam, ki obljubljajo večno lepoto. Meni bi bilo sicer ljubše, če bi kolagen in druge elastične zadeve za kožo dodajali v čokolado, ampak tega se ni še nihče spomnil. Tako si kar sama predpišem pomlajevalno kuro z najboljšo gorenjsko čokolado. Ker se cenim … Malce vas dražim. Mogoče le zato, da skupaj umirimo ta potrošniški nemir in gremo kam drugam iskat svoj mir. Kajti pod številnimi lučkami, sredi hrupa in pi-pi-pi-piskanja blagajn ga ne bomo našli. Namesto dolgih nakupovalnih listkov imejmo pri sebi le enega majhnega. Na njem naj piše: »Kaj zares potrebujem?«