Ljudje v Dolini so globoko verni

"Svet je majhen in življenje nas bo povezalo," pravi duhovnik Janez Avsenik, ki se je poslovil od Kranjske Gore. Odslej bo župnik v Mengšu.

Leta 1997 je imel novo mašo v Šmartnem pod Šmarno goro. Tri leta je bil kaplan v Leskovcu pri Krškem, nato eno leto v Šmartnem pri Litiji, leta 2001 pa ga je pot pripeljala v Kranjsko Goro. Kot duhovnik je tu služboval vse do sredine letošnjega novembra, ko so ga premestili v Mengeš. Z duhovnikom Janezom Avsenikom smo se pogovarjali o njegovem bivanju in delovanju v krajih pod Vitrancem, odkoder je, kot pravi, odnesel veliko lepih spominov. Prav gotovo pa je tudi v ljudeh v Zgornjesavski dolini s svojo skromnostjo pustil neizbrisen pečat.

Kako se spominjate začetkov delovanja v Zgornjesavski dolini?

»Ljudje so pripravili lep sprejem. Takrat smo se duhovniki menjali za veliki šmaren. Maševal sem na predvečer tega praznika, ko je bila procesija z lučkami. Vem pa, da čeprav sem se trudil, vsem ljudem in željam nisem mogel ustreči. Nikoli ne morejo biti vsi zadovoljni. Nekoga morda moti že, kako neki človek stopa. Ampak kljub vsemu sem začutil, da so ljudje odprti za Boga in nagovor, da so globoko verni. Imajo lep odnos do bogoslužja in z lepim odnosom so hodili k sveti maši, kar je nagovarjalo tudi mene kot duhovnika.«

Cerkve so v Gozdu Martuljku, Kranjski Gori, Podkorenu, Ratečah, maše so včasih tudi v Tamarju in Srednjem Vrhu … Kar veliko dela.

»Dela res ni zmanjkalo. Kjer so ljudje, tam je tudi delo za duhovnika. Ta razpršena pastorala pa je sicer kar obremenjujoča. Glavni cilj je ljudi povezati, da se čutijo kot ena fara. Morda mi to včasih ni uspelo, ampak trudil sem se. Je pa prav gotovo naporno biti povsod.«

Veliko ste delali tudi z mladimi. Je to vaše posebno veselje?

»Delo z mladimi se začne že takrat, ko starši pripeljejo otroka h krstu. Zelo sem vesel, da so v 1. razredu zdaj otroci, ki so jih prinesli h krstu takrat, ko sem jaz v Kranjski Gori nastopil službo. To je tudi neka potrditev za moje delo, da sem starše lepo nagovoril, kajti vsi, ki sem jih krstil, so zdaj pri verouku.

Tudi priprave na sprejem Miklavža so zanimive. Prišli so tudi otroci, ki na primer niso krščeni in počaščen sem, da so se odzvali. Sicer pa so se nekateri šolarji kar preveč navezali name in jih je pred odhodom treba tolažiti. Pravim jim, naj ostanejo verni in pošteni. To je pomembno.

Ko mladi odidejo študirat, se včasih med letom malce odtujimo, a priložnost za srečanja so poletni oratoriji, na katerih so bili animatorji. Rad sem bil z njimi, ker so resni in so vse izpeljali tako, kot si človek lahko le želi. V radovljiški dekaniji sem bil sicer tudi dekanijski animator za mladino. V njej je 24 župnij in ponekod nimajo mladinskih srečanj, zato smo imeli enkrat na mesec srečanje za vso mladino iz dekanije. Tako so se srečali mladi od Bohinja, Brezij, do Zgornjesavske doline. Včasih smo na pogovor povabili kakšnega škofa, drugič odigrali igro ali pripravili ples, pred velikimi prazniki pa smo se nanje duhovno pripravljali … Morda se je na teh srečanjih med mladimi rodila tudi kakšna ljubezen in Bogu hvala, da gre življenje tako naprej.«

Kako pa je vaše igranje na kitaro pripomoglo k zbližanju z mladimi?

»Ko sem prišel v Kranjsko Goro, sem mladim dal možnost, da jih naučim igrati kitaro. Vsi, ki so vztrajali, ki so bili vestni, zdaj že samostojno igrajo. Igranje kitare je seveda tudi priložnost za druženje. Škoda, da kulture petja v naših krajih manjka in prav hvalevredno je, da so ljudje skupaj, da pojejo. Če se bo to petje tu prijelo, bom zelo hvaležen in srečen.«

Nekaj let ste bili tudi član Mešanega pevskega zbora Kranjska Gora. Kdaj so vas povabili v svoje vrste?

»To so pa zelo lepi spomini. Že zdaj vem, da mi bo težko brez prepevanja v zboru. Vedno sem se domače počutil v njihovi družbi. Elica iz Podkorena, takratna predsednica zbora, me je vabila med pevce. Iskala je predvsem moške glasove. Sprva sem rekel, da ne morem, ker sem imel v času vaj druge obveznosti. Ko so vaje prestavili, pa sem se z veseljem odzval. Vaje so bile zame vedno sprostitev. Vedno sem odhajal vesel in nasmejan. Seveda pa so tudi nastopi nepozabni. Marsikdo se je začudil, da imajo pevci v svojih vrstah župnika, pa še v narodne noše smo bili oblečeni … Ampak meni se to zdi nekaj lepega. Biti lepo oblečen in peti lepe pesmi – to je čudovito. In pesmi so res čarobno zvenele, ker smo vanje dali dušo.«

Katera je pa tista najljubša pesem, ki ste jo zapeli z zborom?

»Vsekakor pesem Planinska. Ko smo bili slabe volje, nas je vedno povzdignila. Pozove nas, naj gremo ven, na plano, v hribe … Lepo je bilo prepevati tudi na božičnih koncertih. To je bila zame predpriprava na božični čas.«

Kaj pa pravite na gore, ki se bohotijo okoli Kranjske Gore? Bodo ostale v spominu?

»Greh bi bil, če bi te čudovite gore spregledal. Moram pa sicer priznati, da se mi sprva, ko sem prišel v Kranjsko Goro, nikamor ni dalo. Enkrat so me prijatelji morali dobesedno prisiliti, da sem šel z njimi na Mojstrovko. Potem se je pa začelo … Nekateri gorski reševalci so mi pokazali izjemno zanimive poti in spoznal sem, da je naokoli toliko lepot, da se človek mora podati ven. Tudi poleti sem nekaj let organiziral pohod mladih na Triglav. To je velika odgovornost in hvala Bogu se nikomur ni nič zgodilo. Te lepote je treba videti, to je zdravo za dušo in telo.«

Vaše veliko veselje pa je bilo tudi smučanje.

»To je pravzaprav del odgovornosti župnika v Kranjski Gori. Duhovniki smo zelo hvaležni g. Marku, ker je pred leti dal pobudo za smučarske dneve. In pri organizaciji sem ga nekako nasledil. Smučanje je tudi sicer moja sprostitev. Če sem le utegnil, sem šel na nočno smuko. Nekaj metrov je do smučišča in če Bog da to možnost, je prav, da jo izkoristimo. Najlepša smučina pa je zjutraj, ko turisti še ležijo po hotelih, sonce pa že pokaže prve žarke. To je nekaj izrednega in to bom prav gotovo pogrešal.«

Še za hip ostaniva pri športu. Menda so vas v svoje vrste privabili mladi nogometaši.

»Nogomet je moje veliko veselje, sploh nogomet na travi. To je poezija. Žoga, nogometni čevlji, tek za žogo … to je poezija. Mladi iz Podkorena so me zvabili v Nogometni klub Vaniše in pet let sem igral v ekipi. Sodelovali smo na številnih turnirjih in vedno bili zadnji ali predzadnji. Ampak letos se je pa obrnilo – na zadnjem turnirju smo igrali v finalu in bili smo presrečni. Pomembno je, da smo toliko let vztrajali brez vidnih rezultatov. In prav s tem finalom smo dobili potrditev za svojo vztrajnost.«

Pred leti je bil v Kranjski Gori ustanovljen Lions klub in člani so vas hitro povabili v svoje vrste.

»Sem med ustanovnimi člani Lions kluba Kranjska Gora. Vesel sem, da so me povabili medse. Veliko dobrega so že naredili in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Vesel sem, da se gospa za nego na domu vozi z avtomobilom, ki smo ga kupili s prvo akcijo. Veste, vsi člani bi lahko doma gledali televizijo in bi jim bilo vseeno za druge, a oni so drugačni … To jih dela velike. Radi pomagajo in tako je prav.«

Kakšno pa je bilo sodelovanje z Lokalno akcijsko skupino Občine Kranjska Gora?

»Vanjo sem bil vključen na povabilo župana. Prav november je mesec preprečevanja odvisnosti in prav v tem mesecu potekajo razne aktivnosti. V LAS-u smo bili zbrani ljudje z vseh področij javnega življenja. Tako sem bil tudi jaz vključen kot delavec za javno dobro. Vesel sem tega sodelovanja, da sem lahko dal kakšno spodbudo za delo z mladimi. V Ljudskem domu je tudi posebna mladinska soba, v kateri enkrat na teden dežurajo člani Društva Žarek z Jesenic, ki se ukvarjajo s stiskami mladih. Starši in otroci lahko pridejo na pogovor in jim strokovno pomagajo.«

Odhajate torej na delo v Mengeš. Kakšna so vaša pričakovanja?

»Navaden vaški župnik bom. Preprosto povedano, veliko bom z ljudmi. Tu sem z ljudmi delal, se pogovarjal, molil zanje in z njimi ter jim posredoval božjo dobroto in ljubezen pri oznanjevanju. Tam ne bo nič drugače. Župnija Mengeš je precej velika, en mlajši duhovnik mi bo pomagal pri spovedovanju. Prejšnji župnik je imel velike zdravstvene težave in je umrl, jaz pa ga bom nasledil. Potrebujejo stalnega duhovnika in tam bom na razpolago. Vsem ljudem, ki sem jih v Dolini srečeval, pa bi rekel še to: Slovenija je tako majhna, da se bomo prav gotovo še kje srečali. Morda na romanju na Brezjah ali kje drugje. Svet je majhen in življenje nas bo povezalo.«