Šundar na Žirovskem

Dediščina

Veliko hude krvi je bilo prelite tudi zaradi dediščine. Takrat so sorodniki pozabili na krvne vezi, ki so jih družile, in so si nemalokrat skočili pošteno v lase - če že ni tekla tudi kri. »Moj brat me je po mamini smrti nenehno žalil,« mi je pripovedovala K. »Počakal me je na cesti in me zmerjal s kurbo in svinjo ter drugimi grdimi izrazi. Ker mu to ni bilo zadosti, je zasledoval še hčerko in ji grozil, da jo bo pretepel kot psa, če se ne bom uvolala«.

Bolj ko se je bližala zadnja ura, bolj je potomce skrbelo, da ne bi kdo česa na skrivaj odnesel iz hiše. Marsikje so imeli popisano vse, do zadnjega, celo rjuhe. In tako sta se dve sestri stepli prav zaradi njih. Med fanti v družini sta bili edini dekleti, in ko sta želeli deliti rjuhe, sta ugotovili, da jih bo ena dobila pet, druga pa šest. In prav zaradi te nadštevilne rjuhe se je med njima vnel tako »gorak« prepir, da ju niso mogli spraviti narazen niti najbližji sorodniki. Zmerjali sta se z vsemi mogočimi izrazi in še preden se je mama ohladila v grobu, sta bili na smrt skregani. Čeprav sta danes že tudi sami v letih, ju zamera še zmeraj ločuje. Veliko gorja, največkrat po krivici, je bilo povzročenega tam, kjer je v hišo prišla mačeha. Zgodba, ki sem jo slišala, pripoveduje:

P. je ostal po ženini smrti sam s tremi otroki. Žena se mu je ubila, ko je vardevala živino. Kot po navadi je spet malo pregloboko pogledala v kozarček, zmanjkalo ji je ravnotežja in se je prevrnila v žleb. Ni se mu bilo treba dolgo časa ozirati naokoli, ko je slišal za T., prav tako vdovo. Toda tudi ona je imela doma še mladoletne otroke. Ne ve se, kaj jo je premamilo, da je vdovcu rekla Da! in se po poroki tudi preselila na njegov dom. To, da je svoje lastne otroke pustila mami, pri tej zgodbi niti ni tako pomembno. Na novem domu ji še zdaleč ni bilo postlano z rožicami. Njeni pastorki so ji na vsakem koraku gledali pod prste in tudi mož ni bil preveč zadovoljen, če je svojim otrokom, ko so jo prišli obiskat, odrezala kos kruha, zato je to, zaradi božjega miru, raje storila na skrivaj. Ko so se domači otroci začeli ženiti, so od hiše zahtevali doto. Mošnjiček se je tako zelo hitro praznil, in ko se je P. ponesrečil in umrl, je ostala T. z dolgovi in majhnim otrokom. Seveda ji otroci iz P.-jevega prvega zakona niso verjeli. Začeli so se prepiri, ki so se končali na sodišču. To je razdelilo imetje na dele, kot jih je zahteval zakon, in T. je ostala po več kot petnajstih letih svojega drugega zakona brez vsega. Z borno pokojnino, z garanjem in trganjem od ust si je uredila skromno stanovanje. Na srečo je niso pustili na cedilu njeni lastni otroci, čeprav jih je ona v letih, ko bi jo najbolj potrebovali, zapustila.

Še eno zgodbo sem ujela v ušesa: Ko je umirala, jo je zadnje mesece (in tudi več let pred tem) negovala njena snaha. Skrbela je zanjo in ji stregla, kar so navsezadnje občudovali tudi sosedje. Toda domača hči, ki se je na mamo »spomnila« šele v zadnjih dnevih, je hodila svakinjo nadzorovat, da ja ne bi kaj izginilo iz mamine skrinje. Z vsakim njenim obiskom pa je iz hiše odšlo kaj vrednega. Še preden je mama umrla, je odnesla celo šivalni stroj in »kišto« za drva, za katero naj bi menda sama primaknila nekaj denarja. Ob materini smrti so v njeni skrinji ostale le ničvredne cunje. Domačega gospodarja je sestrina lakomnost tako razkačila, da je vse cunje, kar jih je našel, raztresel po cesti vse do hiše, v kateri je stanovala sestra. Svakinjo je bilo sram, pa je šla skupaj z otroki raztreseno pobirat. Toda razkačeni mož ji je to prepovedal. Ker ga ni ubogala, je nazadnje še njo za celo noč postavil pred vrata. Sestra pa po tistem več let ni smela domov.

Veliko porok je bilo tudi zaradi premoženja. Tako se je Z. oženil z L. Ni je maral, dišal mu je le njen denar. Pri hiši je bilo že pet otrok. Grdo je delal z njimi. Pravili so, da je morala njegova žena še ob božiču strgat krompir, ker se mu je zdelo škoda metati stran cele olupke.

Veliko smolo je imel tudi neki K. Doma so ga pregovorili, naj prevzame grunt pri sestri, ki je postala vdova, zraven tega pa je bila zelo bolehna. Izplačali so mu, kar mu je pripadalo. Toda držala se ga je smola. Pri sestri je kmalu po njegovem prihodu pogorelo. Ni mu kazalo drugega, kot da se je vrnil domov, kjer pa je moral delati vse zastonj. Zaradi tega je velikokrat prišlo do hudih besed, toda ker so ga že izplačali, ni imel več nobenih pravic. Le srečen je bil lahko, da so ga cerali.