Nominator 278

Čeprav se mi je na tem mestu že nekajkrat zapisalo, da naključja ni, bi tokrat, vsaj ob teh dveh »zgodbah«, kjer se je kakopak govorilo o tem, mar sploh je, bi vanj skoraj da začenjal verjeti. Morda pa je le sreča? V tednu, ko se zgodi 23. slovenski knjižni sejem, je več kot na mestu besedovati o knjigi, pisanju in branju.

Tokratna prva knjižno-literarna nominacija se je pred dnevi zgodila v Hrovači pri Ribnici, v skednju Škrabčeve domačije. Prostor, ki je vedno prenapolnjen s kulturo, bi ga lahko bili Gorenjci privoščljivo nevoščljivi. Haha. Tudi tema pogovora je bil na mestu. Ne samo za srednje-starejšo generacijo. Vlekla sta tudi nastopajoča. Lado Ambrožič, znan televizijski novinar, včasih urednik, publicist, ki je pred časom v Galeriji Zdravka Krvine predstavil svoje memoarsko delo Novljanovo stoletje, knjigo o svojem očetu, je sobesedoval gostu dr. Bernardu Nežmahu. Sociolog in novinar dr. Nežmah, docent za sociologijo na Filozofski fakulteti, je dolgoletni žurnalist in kolumnist tednika Mladine, sodelavec inštituta Nove revije, nepogrešljiv televizijski komentator aktualnih političnih prepletanj in razmerij. In še kaj. Oster, ciničen, pronicljiv, drugačen. Recimo, da se njegovi bralci ob njegovih pamfletih učimo tolerance, razmisleka in drugačnih pogledov. Bravo. Tokrat je šel pogovor med dvema veščima, polnima znanja o polpretekli zgodovini, o Nežmahovi novi knjigi Jelcinova Rusija. Že vnaprej, knjigo je treba prebrati. Pripoveduje o osmih temeljitih obiskih v Rusiji med letoma 1991 in 2000, za katere avtor pravi, da so bili bolj naključje. »Takrat na Mladini nihče ni govoril rusko in sem pač šel,« je bil skromen Nežmah ter zanimivo pripovedoval, kako je spremljal agonijo razpada. Pa o Gorbačovu, generalu Lebedevu, Žirinovskem. »Kaj je bil Jelcin? Klovn, sposoben človek ali pijanec?« je pronicljivo razmišljal Lado Ambrožič. »Jelcin je bil »self made man«, vse, od partijskega sekretarja, Gorbijev ljubljenec, kariero pa je naredil, ko se je naslonil na ljudstvo,« je Bernard Nežmah razkrival zanimivo napisano knjižno pričevanje. »Bil je močnejši od zgodovine, drznil si je. Pragmatik tega ne bi naredil. Prosvetljen despot, ki je verjel, da je demokrat, bil je diktator, ki ga je zahodni svet sprejel …,« je minevala zanimiva ura. Končali smo ob predstavitvi poleti izdane knjige Zrcala komunizma, v kateri gre za serijo triindvajsetih pogovorov, ki jih je Bernard Nežmah pripravil za Mladino. Od zanimivega sociološkega spopada in konfrontacije s Spomenko Hribar sredi devetdesetih, intervju s partizanskim generalom, sicer buržujem Vladimirjem Velebitom, katerega je pred leti gostil na TV tudi Ambrožič, četniški general, ekonomist Aleksander Bajt, prostovoljno prebegli Slovenec v Srbiji Stevo Žigon …« Pozablja se! Šetinc ali Popit bi bila fenomenalna sogovornika, ako bi bila pripravljena kaj povedati,« sta sklenila aktualen razmislek. Sproščen večer ob klepetu smo zaključili s pogledi na relief kiparja Mirsada Begića, etnografsko pripoved Ribnice, na katero je še kako ponosen Janez Škrabec, tokratni gostitelj, kulturni zanesenjak brez konkurence.

Kot je nima dr. Manca Košir, ko dobi oder za nastop, prostor in trenutek. Vse to ji je tokrat namenila gostiteljica Danijela Leskošek, ki je na večerni pogovor o knjigi Moška pisma povabila v Vilo Bled, v sijočo socrealistično sobano, v kateri se bohoti mogočna Pengovova partizanska pripoved. Za vse modrosti Mance Košir, strastne novinarke, doktorice filoloških znanosti, profesorice na FDV z zavidljivo obširnim bibliografskem zapisom na Cobbisu, bi potreboval vsaj tisoč besed. Vsaj. Bilo je na moč zanimivo, spektakularno. Kot so njeni, več kot tisoč jih je, intervjuji, pogovori, vrtnarjenje po literarnem novinarstvu, kot temu pravi Danijela Leskošek. »Moški ne letijo na krilih besed!!! Da boste vedeli!« nas tistih nekaj drugega spola povozi Manca. »Dajmo jim priložnost,« je zvenel nežen glas ob meni sedeče vsestranske umetnice Ifigenije Simonovič. Z vsem spoštovanjem se je spominjala Marjana Rožanca; pravi, da ji je prav on spremenil življenje. In številnih drugih, s katerimi je besedovala za Teleks, Jano, Probleme, Literaturo. Petra Kolška, ki je namenil besedilo na zavihek knjige: »Prva, ki je novinarski poklic zastavila s stališča spodobne nesramnosti.« Sem ter tja smo preskakovali. Tudi o erotiki. »Erotika ni seks,« še enkrat poduči. In se smejimo. »Je odprtost do drugega, odprto srce. Je človeška drža,« vihra z besedami in vmes samozavestno pove, da bo marca prihodnje leto šestdeset. Bravo. Brez lažne skromnosti, pravi Manca, delam najboljše intervjuje. Izvemo še, kako je biti muza. »Oh, kako je to naporen poklic. Mora biti zdržna,« nasmeji pretežno ženski ambient. »Sem čisto brez besed, kar se tiče Gantarja. (Matjaža, KD group) On je erotičen čez papir,« Manca odgovarja Danijeli o dopisovanju s sedmimi moškimi v knjigi. »Kako potrpežljivo prenašaš Crnkoviča?« sprašuje dalje, meni pa na smeh. »Midva z Markom sva odličen par, čeprav me bo spet »sesu lih kr.« Smeh! »Ta knjiga bo uspešnica, če že ni!« odmeva samozavest Mance Košir, ki pravi, da naključij ni, da je usoda povezana z njo in ne obratno. Čisto na koncu še o zavedanju in smrti. In sreči. Večer, ki je šel z mano domov. In bi ga ponovil. Kaj bi šele bilo, če bi besedovali tisti iz knjige …