Ptiči z neke druge veje

V Galeriji Ivana Groharja so na ogled Zračni talismani, kot je svoje upodobitve ptičev označil njihov avtor, akademski slikar Domen Slana.

V domači Škofji Loki ne razstavlja veliko. V Galeriji Ivana Groharja celo prvič, čeprav ima za seboj že kar pestro umetniško zgodovino. Leta 1989 je končal Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in odtlej deluje kot samostojni umetnik. Področje njegovega umetniškega delovanja je zelo raznoliko, ustvarjalni izziv najde tako v slikanju kot v kreiranju oblikovalskih mojstrovin, kot so njegovi stoli, očala in prostorski objekti, kot so ptiči, s katerimi se predstavlja na tokratni razstavi. »V ptičjem ciklu avtor uspešno povezuje likovno ekspresivnost z elementi grotesknega humorja, doseže neko posebno izrazno skrajnost, a pri tem ne zapade v abstraktne vode,« o Slanovih ptičih razmišlja kustos Loškega muzeja, umetnostni zgodovinar Boštjan Soklič. Domnovi ptiči nas v vsakem trenutku spominjajo na prave ptiče, ki letijo, čepijo na veji, zobajo semena, vrtajo v lubje … in so detel, labod, vodomec …

Kako je nastajal tale ptič, njegove osnovne poteze in glede na to, kako je umeščen v celoto skulpture, bi dejal, da gre za detla?

»Materiala sta les in kovina. Najprej je bila odslužena lopata za dajanje kruha v krušno peč. Bila mi je všeč in sem jo v mislih že videl vkomponirano v skulpturi. Vrhnji rob lopate je bil pojeden od črvov, zato sem razmišljal, če bi na ta del postavil ptiča, ki bi iz lesa jedel te žuželke. Ptič je izdelan iz lesa, ponavadi je to lipa. Najprej sem ga grundiral z akrilno barvo, potem nanj nanesel nekaj plasti akrilnega polimenta ter v nadaljevanju tako pripravljeno površino pokril s srebrnimi lističi. To sem nato pokril še z žveplenimi jetri, vse skupaj pa sem potem skrbno polakiral, da ne bi prišlo do oksidacije. Tu so potem še noge ptiča, ki so iz železa, prav tako tudi glava, ki je v bistvu zob motorne kosilnice.«

So bile najprej v mislih ptice in ste iskali primerne kose lesa, železa, kamna ali so bili prej slednji pa so z njimi nastajale ptice?

»Pri pticah delam podobno, kot pri mojih stolih. Ko najdem primeren kos lesa ali kovine, tudi kamna, dobim idejo. Ptice sem začel delati, ko sem našel zob kosilnice, ki se mi je zdel kot ptičja glava. Tako sem začel razmišljati v tej smeri … Težko je iskati prav določen kos materiala, zato moraš izhajati iz tistega, kar najdeš. In ko dobiš inspiracijo, potem lahko marsikateri na prvi pogled neuporaben del še kako koristno uporabiš. Edini problem pri tem je, da se ti doma nabere veliko različnega orodja in drugega materiala.«

Od zoba kosilnice do prave ptičje jate …

»Ha, ha. Res sem doslej izdelal že več deset skulptur z motivom ptiča.«

Ali končni izdelek že vidite v glavi, imate že v mislih izoblikovane skice, še preden začnete z delom?

»Mogoče je delati tudi na ta način, a to ni to. Sam delam sproti, podobno kot pri slikanju. Nikoli nimam v glavi končne slike oziroma kakšna bo skulptura. Delo nastaja sproti, pri tem pa vseskozi tudi pazim, da ptič ni preveč, kako bi rekel »načičkan«. Imeti moraš pravo mero, nek notranji občutek, kdaj je dovolj.«

Pri vaših unikatnih stolih morate najbrž v določenem trenutku razmišljati tudi kot arhitekt?

»Bolj kot arhitekt razmišljam kot kipar. Je pa res, da moram pri izdelavi stolov preštudirati tudi ergonomijo stola. Ni smiselno izdelati stola, ki ni uporaben, na katerem je nemogoče sedeti. Jaz svojim stolom rečem kar uporabne skulpture.«

Stoli so bili v središču vaše pozornosti sredi devetdesetih let, ko ste imeli tudi pomembno razstavo v Cankarjevem domu. So ptiči vaš umetniški izziv predvsem v zadnjem obdobju?

»Niti ne, vseskozi delam različne stvari, tudi slikam. Drži pa, da v določenem obdobju razmišljaš bolj v eno smer, se ves posvetiš določenemu projektu, ciklu, se učiš tehnologije izdelave. Moral sem naštudirati način izdelave pozlate, posrebritve, včasih se igram tudi z žveplenimi jetri …«

Žveplenimi jetri? Izraz mi deluje nekako medicinsko.

»Tako se pač reče. Vsak kemik bo vedel, za kaj gre. Meni je recepturo zaupal Janez Ogorevc. Uporabiš nekaj različnih sestavin, med njimi tudi žveplo. Ker je ob mešanju sestavin vse skupaj videti kot nekakšna jetra, se temu reče žveplena jetra.«

Na razstavi predstavljate okrog dvajset skulptur, ptičev. Zakaj prav ptiči?

»Mogoče sem tudi nekoliko emocionalno vezan na ptice, saj sem se pred leti zelo resno ukvarjal z letenjem z jadralnim padalom. Še vedno sem čustveno navezan na letenje, ko letiš, si svoboden in okrog tebe ni ničesar, razen ptic.«

Imajo vaši ptiči tudi imena?

»Kakšen ptič ima ime. Ponavadi jih poimenujejo novi lastniki. Nekoč sem naredil enega, ki je izgledal tako kot raketa na rampi za izstrelitev, pa mu je prijatelj nadel ime Kokolumbija. Ob mojih ptičih ljudje vidijo zelo različne zgodbe.«

Slike, stoli, ptiči, očala … kaj vse omogoča umetnikov obstoj?

»Vse to. Včasih kaj oblikujem, fotografiram. Kar gre. Predvsem se mi zdi pomembno, da imam do svojega dela odnos, da ustvarjam z veseljem in kadar sem »v akciji« v svoje delo vložim vso energijo in ustvarjalno moč tistega trenutka.«